U. Makovec, Siol.net: P. Marko Rupnik o individualizmu, ki bo počasi premagan

Vesela novica, evangelij, ne more biti v tem, da je treba to in to narediti, ker potem to ni več vesela novica, ampak stresna novica, pravi teolog in umetnik p. Marko Ivan Rupnik v pogovoru ob veliki noči, največjem krščanskem prazniku.

Mozaike Centra Aletti oziroma patra Marka Ivana Rupnika, ki center vodi, pozna ves svet. Med drugim krasijo tudi Lurd, Fatimo in papeško osebno kapelo Odrešenikove matere, izdelavo katere mu je naročil papež Janez Pavel II. Njegovo ikono so izbrali za logotip lanskega svetega leta usmiljenja. Tudi evangeliarij, izdan ob svetem letu, je opremljen s podobami njegovih mozaikov. Nekateri ga imenujejo kar papežev teolog in papežev umetnik.

Rupnik, doma iz Zadloga pri Črnem Vrhu nad Idrijo, je k jezuitom vstopil leta 1973. Po študiju filozofije je študiral še slikarstvo in teologijo ter se specializiral iz misiologije na papeški univerzi Gregoriani v Rimu. V duhovnika je bil posvečen leta 1985.

Njegova dela so prevedena v mnogo jezikov, vabijo ga predavat po vsem svetu, zato v Rimu preživi le nekaj mesecev na leto. Od leta 1999 je svetovalec Papeškega sveta za kulturo in od leta 2012 svetovalec Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije. Januarja je postal še član posvetovalnega telesa Kongregacije za bogoslužje.

Center Aletti, ki ga vodite že od ustanovitve, torej 25 let, verjetno večina pozna predvsem kot atelje, a je precej več kot to – je eno od svetovnih teoloških središč. V čem je drugačen, zakaj vas vabijo predavat po vsem svetu?

Vedno doživljam, da so največje stvari v življenju potopljene v skrivnost. Bolj kot pripisovati učinke enemu ali drugemu razlogu se mi v življenju zdi rodovitna druga drža – drža sprejemanja.

V tej drži je nastal tudi Center Aletti. Nihče od nas, ki smo tam, si ga ni zamislil, nihče si ga ni želel. Bili smo poklicani. Mene je poklical moj takratni generalni predstojnik. Papež Janez Pavel II. ga je prosil, naj jezuiti v Rimu ustanovimo center, ki bi bil usmerjen v evropsko misel, da bi po vseh razkolih in hladnih vojnah pripomogli k temu, da se tkivo vzhodne in zahodne Evrope stke skupaj, da bi se zgodil nekakšen živ kulturno-duhovni organizem Evrope.

Evropa nima svoje sinteze, še vedno je razdrobljena. Druge celine od nas pričakujejo sintezo. Kolikokrat sem v Rimu slišal študente, ki so rekli: “Kaj pravzaprav lahko iz Evrope še dobimo? Kaj je vaše spoznanje?” Na to ne moreš odgovoriti, da je po mnenju nemških filozofov to, po mnenju drugih pa ono. Ne, zanima jih izkušnja vse Evrope.

Sinteze Evrope ne moremo narediti brez Rusov, Poljakov, Litovcev, Slovencev … Truditi se moramo za to. V tem je tudi smisel našega centra. Mogoče je pa izvirnost v tem, da smo vseh 25 let največjo pozornost posvetili temu, da Center res ostane živ organizem. Se pravi, da je to življenje – ki je v krščanskem pomenu dar, ker prihaja od Duha –  občestveno.

Zato tudi misel, način razmišljanja, ustvarjalnost niso zaznamovani z neko individualno, velikokrat samouveljavitveno držo, ampak sodelujočo, saj se zavedamo, da je življenje enega povezano z življenjem drugega.

Več: Siol.net