Pred dnevi mi žena pravi, da jo je politik “tainta” potrdil na Facebooku. Šele po enem mesecu. Seveda, volitve se bližajo. Volivcem je treba prav sedaj sporočiti, da smo “mi” edina prava izbira, javnosti je treba predstaviti svojo olepšano podobo, treba bo opozarjati na družbene probleme, odpirati nove teme.
Že spremljamo, kako politiki takole “na ho-ruk” v teh dneh hitijo odpirati Facebook profile, Twitter račune in si pridobivajo “prijatelje” in “sledilce”. Drugi pa bodo spet pokukali v svoje zaprašene profile in račune od prejšnjih volitev (tako kot politik “tainta” iz uvoda) in hiteli potrjevati prošnje za prijateljstva, ki so se vmes nabrale. Prav med pisanjem tega članka je recimo odprl svoj twitter račun tudi Gregor Virant, ki je v nekaj urah dobil preko 100 sledilcev.
Nekateri politiki bodo morda odprli celo svoje bloge, ki so menda že malo iz mode. Komuniciranje na socialnih omrežjih je relativno poceni način politčnega marketinga, kar ob tej ekonomski situaciji ni zanemarljivo, vendar mora politik v svojo podobo na spletu investirati svoj čas in iskrenost. Poudarek je na “svoj” in “iskrenost”. Oseben odnos torej, kar je v “gužvi” pred volitvami verjetno zelo težko. Če tega ni, siljenje politikov na socialnih omrežjih volivci hitro prepoznamo kot puhlo predvolilno dobrikanje. Še posebno, če ti “fura” socialno pojavljanje na spletu PR služba.
Tudi sovražnik interneta na internetu
Tako je tudi ljubljanski župan Zoran Janković, ki se je javno pohvalil, da nima računalnika v pisarni, da je edini, ki ne uporablja interneta (tudi e-pošte ne), odprl svoj “community page” na Facebooku. Tu prostodušno prizna, da “Zoran Janković sam ne uporablja računalnika in socialnih omrežij, za njegov FB profil skrbi njegova ekipa”. Ali torej politik, ki noče (ne zna?) uporabljati interneta in socialnih omrežij lahko kar za davkoplačevalski denar uporabi svojo “sanjsko ekipo”, v tem primeru verjetno službo za odnose z javnostmi v mestni občini. Spotoma se sprašujem, ali je prav, da Ljubljančani plačujemo županove premierske ambicije. No, prav gotovo ima župan še svojo privat službo za odnose z javnostmi. Zoran Janković ima seveda tudi svoj twitter račun, ki se še vedno imenuje kar @ZoranDELA.
Dobre prakse
So pa tudi politiki, ki socialna omrežja redno, prepričljivo in tudi sami osebno uporabljajo. Gotovo sta v tej dejavnosti najbolj prepoznavna bivša ministra Žiga Turk in Marko Pavliha. Oba poleg tega, da odpirata nove teme na socialnih omrežjih tudi zelo redno izražata svoj pogled na vodenje in upravljanje države na osebnem blogu. Oba imata po moje zelo širok krog rednih bralcev. V teh transparentnih časih in še posebej pri politikih, ki nekako slovijo po netransparentnosti, je prav javno zapisovanje (pozor: ne samo izrekanje) svojih misli v medmrežje, pogumno dejanje, ki krepi zaupanje v politika.
Tudi bivša ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal in bivši minister za visoko šolstvo Gregor Golobič sta navdušena in redna pisca na socialnih omrežjih. Kresalova ima tudi svoj lepo oblikovan blog, kjer se redno in kar pogosto oglaša. Kljub odstopu, kar je še posebej pohvalno.
Na Twitterju in na Facebooku je zelo aktiven tudi predsednik SDS Janez Janša. Njegov Facebook profil je bil še posebej oblegan pred rojstvom sina, kjer je objavil nekaj romantičnih fotografij. Tudi sedaj najdete zanimive fotografije Janševih alpinističnih podvigov v severni triglavski steni. Za bolj poglobljeno izražanje političnih stališč pa uporablja kar spletno mesto stranke.
NSi je tudi precej aktivna na socialnih omrežjih, kar gre lepo skupaj z njihovim sloganom “blizu ljudem”. Tvita pa tudi ekipa Slovenske ljudske stranke, kjer piše ekipa SLS pod vodstvom predsednika Radovana Žerjava, ki svoje prispevke tudi osebno podpiše. Dovolj fer.
Socialni demokrati so celo odprli svoj “facebook” z zgovornim imenom “Redbook”, ki pa morda ni najbolj posrečena poteza, ker se ljudem ne da posebej prijavljati v drugi sistem. Drugje pa niso preveč aktivni.
Socialna omrežja hitro pridobivajo na teži
V Sloveniji je okoli 600.000 uporabnikov Facebooka, kar je poštena številka. Veliko, pravzaprav še največ je najstnikov, ki še nimajo volilne pravice in jih politiki še ne nagovarjajo. Za te volitve. A tudi mladi bodo že čez nekaj let volivci, navajeni dobivati informacije iz socialnih omrežij. Tega se zavedajo politiki, ki delajo na daljši rok.
Ikona: Twitter spletna stran
