Trump, spomeniki in slovenska levica

V Kamniku v Parku Evropa stoji spomenik revoluciji, kjer zadnja leta potekajo občinske slovesnosti v počastitev, nekdaj dneva Osvobodilne fronte, Dneva upora proti okupatorju. (Foto: [email protected])

Slovenska levica in Donald Trump vendarle imata nekaj skupnega: odnos do spomenikov. Kontroverzni ameriški predsednik Donald Trump se je postavil v bran spomenikom osebnostim ene od strani v ameriški državljanski vojni. So del zgodovine, pravi Donald Trump. Podobno pravi tudi naša levica o Kidričevem spomeniku in drugih slovenskih slavolokih revolucije.

Seveda bo levica takoj ugovarjala o neprimernosti primerjave med konfederacijskimi zagovorniki suženjstva in nosilci svetlega izročila partizanstva – in revolucije. Ampak za pomemben (res ne večinski) del slovenskega volilnega telesa so Kidrič in družabniki »bad guys« podobno kot general Lee.

Ne sedemdeset, sto petdeset let po koncu ameriške državljanske vojne ameriška varianta levice “prešteva kosti” z željo, da se odstranijo spomeniki.

Zakaj? Pod pritiskom populizma, ki je v ZDA trenutno pisan na kožo ameriški varianti desnice in ki se včasih/delno spogleduje tudi z rasisti, se je namreč porodil strah, da ti spomeniki ne bodo zgolj predstavljali zgodovine (od katere se je treba učiti) in ne bodo zgolj poskušali biti del sprave, ampak da so izrazi tega populizma tukaj in zdaj.

Na misel mi prihaja obujanje vrednot rdeče zvezde…

Edward Ayers, profesor zgodovine na univerzi v Richmondu, je za Financial Times kot glavni problem teh spomenikov izpostavil dejstvo, da ne omenjajo suženjstva; zgrajeni da so bili z zavajajočim namenom, da se izpostavijo pravice južnih ameriških zveznih držav, ki so se hotele odcepiti in voditi samostojno politiko (glede suženjstva).

Tudi naši spomeniki so bili postavljeni bojda z namenom, da se izpostavijo prizadevanja za osvoboditev izpod okupacije in za boj za socialno pravičnost. A tudi danes spomenikom revolucionarjem nismo zmogli dodati interpretativnega napisa, da so imeli tudi zelo krvave roke in so uvedli totalitarni sistem.

Alfred Brophy, profesor prava na univerzi v Alabami pa je za isti članek o spomenikih povedal tole: »Čeprav obstaja močan razlog za rušenje – so ponovno izrisane podobe bele nadmoči – obstaja tudi pomemben razlog, da jih ohranimo. So javni opomin, da so ljudje, ki so nekoč odločali o ureditvi javnih površin, verjeli v slavljenje tistih, ki so podpirali odcepitev in vojno, da bi obdržali suženjstvo… Odstranitev bi prispevala k pozabljanju.« Eric Foner, profesor zgodovine na univerzi Columbia se zato zavzema za več oz. za nove spomenike osebnostim, ki so se borili na drugi strani.

Naše revolucionarne spomenike so postavili tisti, ki so verjeli v revolucijo in enostrankarski sistem. Spomenike »druge strani”« smo pri nas dobili skoraj izključno v podobi (netriumfalističnih) farnih spominskih plošč in še nad temi so se nekateri kar naprej spotikali.

Po kom se bo torej zgledovala naša levica: po Donaldu Trumpu, ki bi spomenike ohranjal, ali po delu ameriške levice, ki bi jih odstranjevala, ali po tistem delu ameriške liberalne javnosti, ki bi postavljala nove?

Eno je gotovo: od naših spomenikov revolucionarjem se še nismo naučili ničesar za zgodovino. Še kar molče stojijo.