V Galeriji Družina v Ljubljani je od odprtja 30. avgusta zvečer do 7. oktobra na ogled slikarska razstava slovensko-bolivijske slikarje Ejti Štih. Njen naslov oz. vsebina je zajeta v eni sami, a dovolj povedni besedi: Ženske. Razstava obsega slikarkina dela iz cikla Zlato in rdeče (Oro y rojo).
V kulturnem programu sta ob odprtju sodelovala njen mož kitarist Lucho Fernandez de Cordova in pevka Maria Elena Busso. Ključni del programa je bil pogovor voditeljice kulturnega dogodka Manice Ferenc s slikarko ter predstavitev njenega ustvarjanja in tokrat razstavljenih slik p. dr. Edvarda Kovača. Njegovo besedilo je prebrala umetnostna zgodovinarka Ana Čadež, ki je v sodelovanju z Ejti postavila razstavo v kar treh prostorih Galerije Družina zaradi velikosti nekaterih slikarkinih platen. Ob odprtju razstave, ki se ga je udeležilo zelo veliko ljudi, je spregovorila tudi slikarkina teta Marija. Ejtin srednješolski profesor, pesnik Albert pa je v slovenščini prebral troje pesmi, v katere je strnil tudi slikarkino ustvarjanje.
Manica Ferenc je po predstavitvi gostje umetnice in njenih del (veliko jih je ustvarila tudi za cerkve, med njimi križev pot za stolnico v bolivijskem mestu Santa Cruz de la Sierra, kjer živi), posebej opozorila na to, da je »tematika razstave zelo aktualna, kajti ravno sedaj se, žal, tudi v Sloveniji odstira zgodba o zlorabah deklet in žensk«.
Marija je postala Ejti, ker jo je sestrična vedno klicala »Ej, ti«
Ejti Štih, rojena Marija Štih (»Ej, ti!« jo je klicala njena sestrična Ana, po domače Netek, ona pa je kot umetnica obdržala ta vzdevek), se je rodila leta 1957 v Kranju, otroška leta pa je preživela na Bledu. To potrjuje tudi s tem, da govori na moškega. Je imenitnega rodu, saj je bila njena mama slikarka Melita Vovk, oče pa partizan, pronicljiv mislec, esejist in gledališčnik Bojan Štih.
Leta 1982 je na turističnem obisku v Boliviji spoznala svojega sedanjega moža Lucha, s katerim ima sina arhitekta Martina in hčerko Ines, ki se v Londonu posveča figuraliki. Podobno kot mama, ki je s figuraliko začela že med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.
Ejti je svoj novi dom, predvsem pa kraj ustvarjanja našla v bolivijskem mestu Santa Cruz de la Sierra. O tem in o povodu za tako intenzivno ustvarjanje se je na odprtju razstave z naslovom Rdeče in zlato od 1. julija do 25. avgusta v Festivalni dvorani na Bledu duhovito izrazila, kot je njene besede zapisal njen dober poznavalec Mirko Kunšič.
Prava Blejka: »Sem začel malati«
»Jaz sem dobrovoljni migrant. Sem tudi Bolivijec, a srečanje z Luchom je bilo usodno. Bila je ljubezen. Naredil mi je res velik atelje, tudi zato malam velike formate. Sin Martin je med pospravljanjem tub z akrilnimi barvami uporabljal klešče in z njimi nehote prebadal zunanje plašče. Akrilnih ostankov je bilo res veliko. Da ne bi šli v nič, sem začel malati in prevladovala je rdeča barva.«
Mirko Kunšič je tudi povedal, da Ejti že 16 let v mestu Santa Cruz de la Sierra vodi galerijo Manzana 1, Espacio de Arte, ki jo je soustanovila. Uredili in odprli so jo v opuščeni policijski postaji. Galerija je odprta vsem obiskovalcem, 736 razstav pa si je ogledalo več kot dva milijona ljudi. Mesečno jo obišče več kot deset tisoč ljudi. Na odprtju blejske razstave je slikarka izjavila:
»Umetnost nagovarja ljudi. V naši galeriji se res trudimo, da je umetnost dostopna vsem. Mene likovne zgodbe obsedejo. Ta cikel z ženskami delam že pet let. Zlata je barva nesmrtnosti. Prav to, zlatorumeno, si ‘sposojam’ pri velikih slikarskih mojstrih. Moral bi opozarjat ljudi, da so te moje slike resne.«
Na Bledu je razstavljala na več lokacijah
Na Bledu so si obiskovalci poleg Ejtine razstave v Festivalni dvorani ogledali še razstavo Konflikti v galeriji, poimenovani po njeni mami Meliti, v Galeriji Stolp na Blejskem gradu in v Peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu pa razstavo Kokošji rod. Razstava zajema snov iz istoimenske knjige mladinskega pisatelja, urednika in pedagoga Josipa Ribičiča, ki je letos izšla posodobljena pri založbi Vida (prva izdaja leta 1924 v Gorici), ilustrirala pa jo je po dogovoru s pisateljevimi dediči prav Ejti.
Umetnica Ejti Štih ustvarja na področjih slikarstva, kiparstva, keramike, grafike in gledališča. Pripravila je že več kot 70 samostojnih razstav v Sloveniji, Boliviji, Italiji, Franciji, Španiji, ZDA, Panami, Belgiji, Čilu, Argentini, na Kubi, v Nemčiji, Peruju, Braziliji … Prejela je več mednarodnih priznanj, med njimi najvišje bolivijsko odlikovanje za umetnike. Leta 1981 je kot scenografinja Hlapcev v izvedbi Mestnega gledališča Ljubljana prejela Borštnikovo nagrado za scenografijo. Je tudi ilustratorka več knjig (Slike in zgodbe, Rumi in kapitan …). Ilustrirala je tudi prvo pesniško zbirko svoje blejske prijateljice, medicinske sestre Brigite Šolar.
V knjigi Kokošji rod pri zapisu o njej o njenih delih piše:
»Likovna dela Ejti Štih so družbeno angažirana in gledalca nagovorijo z jasnim sporočilom in grotesknimi podobami. V njih prevladujejo zlasti žive barve, med katerimi izstopajo rdeča, modra in rumena.«
Slikarka poudarja, da njene slike opozarjajo na stisko žensk v Boliviji in Sloveniji
Umetnica Ejti je pred odprtjem razstave v Galeriji Družina v pogovoru z moderatorko Manico Ferenc najprej povedala, da je zanjo »velika čast, da razstavlja v tej galeriji«. Rekla je, da ni »verjela, da bodo te slike razstavljene v katoliški galeriji«. Pri tem je mislila na gola ženska telesa, naslikane prostitutke in drugo. Poudarila je, da njene slike opozarjajo na »stisko, stigme, sramoto, kar morajo ženske prenašati v Boliviji in Sloveniji«. Hude, težke in velike socialne razlike. Posebej v Boliviji. »Ljudje smo si podobni. Vsi potrebujemo ljubezen, se bojimo smrti,« ugotavlja slikarka kozmopolitske odprtosti in širine.
Tukajšnja razstava je izbor njenih del, kombinacija dveh razstav, med njima prejšnje na Bledu z naslovom Rdeče in zlato. Navdih zanjo je dobila v prizadevanju žensk za dosego pravic, ki jim pripadajo. »Ženske moramo biti poštene do samih sebe,« je poudarila. Madonino petje in vedenje na plaži je označila za »idiotsko«. »Pomembno je, kaj me, ženske, mislimo o sami sebi, kakšen vpliv imamo na druge in koliko smo dostopne.« Kar počne pevka Madona, je žalitev ženske, njenega dostojanstva. Vprašljiv je tudi izbor za mis sveta, najlepšo žensko na svetu. Ali se ženske res najdejo v njej? Pri vsem je najpomembnejša »poštenost do samega sebe«.
Slikanje pomeni tudi fizični napor. Slikar postavlja na ogled svoja dela, da jih ljudje lahko vidijo. »Pomembna je komunikacija med nami, slikarji, in ljudmi,« meni slikarka Ejti. »Če te ni, zastonj slikam. Pustiti moram sledi do publike.«
O Sloveniji je rekla, da je »prečudovita dežela prijaznih ljudi«. Želi si, da bi »spet postala moja domovina«.
P. dr. Edvard Kovač o slikarkinem ustvarjanju
Edi Kovač je v spremni besedi v katalogu za razstavo v Galeriji Družina najprej zapisal:
»Slovenska slikarka EJTI ŠTIH je sicer izšla iz šole zagrebškega profesorja Hegedušića, vendar se nam tokrat predstavi kot izrazita bolivijska slikarka. To pomeni, da se je na svoji ustvarjalni poti potopila v kulturni svet latinskoameriškega bivanja, ki nam prinaša trpljenje in upe, stisko in hrepenenje tamkajšnjih deklic in žensk. Na tokratni razstavi najprej preseneča ubranost vseh platen v rdeči barvi. Na eni strani rdeča barva ponazarja ognjene zublje, se pravi ogenj trpljenja in izničenja, v katerega so vržena že otroška telesa deklic. … Toda skozi ta peklenski ogenj vendar zasije tudi nežna rdeča barva, kakor da bi se v plamenih pojavila nova svetloba, sij ljubezni in novega upanja. … Vsekakor so slike Ejti Štihove pretresljive in nas ne morejo pustiti neprizadete. Kot je sama umetnica ob priliki povedala, si želi, da bi si gledalec ob opazovanju in zrenju njenih platen zastavljal vprašanja. Priznati moramo, da iz njenih del seva večno vprašanje: Zakaj morajo dekletca po svetu toliko trpeti?«
In pohvala: »Galeriji Družina vse čestitke, da je pogumno razstavila slike, ki segajo do dna človeškega trpljenja in spraševanja.« Pa tudi ugotovitev: »Mati Tereza je odsotna.«
Pesnik Boris A. Novak ob blejski razstavi
Pesnik Boris A. Novak, ki je Ejti spoznal kot gimnazijko pri 17 letih, zaljubljen pa je bil v njeno sestrično Ano. Najprej ugotavlja, da je Ejti »zasidrana v večni lepoti in tisočletni kulturi ‘podobe raja’, kot je Blejsko jezero pravično definiral Prešeren«, hkrati pa je »svetovljanka«. Po očetu je »podedovala kritičnega duha«, po materi pa je »potomka rodu, ki je ustanovil blejski turizem, daroval kraju najlepše hotele in postavil ‘podobo raja’ na turistični zemljevid sveta«.
Boris A. Novak: »Obsežna in antološka galerija ženskih teles, ki jo je doslej ustvarila Ejti Štih, ponuja senzibilno hvalnico lepoti, obenem pa jedko, ogorčeno, svete jeze polno kritiko položaja žensk v moški družbi«
»Pri slikah Ejti Štih me zmeraj znova presune nenavadna čutnost pri prikazovanju telesa. Telesa, ki jih slikarka upodablja in kaže našim radovednim, radovidnim očem, so sila različna: slikarka je očitno raznežena, ko slika nežna otroška telesa, ob katerih začutimo ganjenost upanja na svetlo prihodnost; erotično moč izžarevajo platna, kamor je ujeta gibčna seksualna privlačnost mladih teles na zenitu lepote, seksualne želje in polnosti življenja; do zadnje gube natančno in spoštljivo pa Ejti registrira staranje teles, vključno s sočutnim in pretresljivim videnjem poslednje, smrtne iz-gube. … Obsežna in antološka galerija ženskih teles, ki jo je doslej ustvarila Ejti Štih, ponuja senzibilno hvalnico lepoti, obenem pa jedko, ogorčeno, svete jeze polno kritiko položaja žensk v moški družbi. …
Ena izmed značilnosti njenega slikarstva je učinek odra, gledališkega odra kot prostora, v katerem vlada magnetizem medčloveških odnosov, ki najpogosteje pelje k neobvladanim konfliktom, tudi s tragičnim izidom. Ta odrska naravnanost slikarske imaginacije je pri Ejti Štih najbrž dedna, podedovana po obeh starših – po materi, slikarki, ki je del svojega daru posvečala tudi ilustracijam, ter gledališkim scenografijam in kostumografijam, ter po očetu, vplivnem gledališkem direktorju, ki je bistveno prispeval k modernizaciji slovenskega teatra.
Življenjska pot Ejti Štih, ki jo je peljala daleč stran od rojstnega Blejskega jezera, tja do daljne Bolivije, kjer si je ustvarila drugi dom, je slikarki odprla obzorja, ki zdaj dihajo z njenih platen. Ta obzorja so drugačna od naših, tudi precej širša. Tu vidimo človeška bitja drugačne nature in kulture, in vidimo do skrajnosti zaostrene družbene konflikte, ki pri nas ponavadi tlijo zastrti. Zato ni čudno, da so platna Ejti Štih po svojih dimenzijah nenavadno velika, saj le tako lahko ujame vso kompleksnost medčloveških odnosov in družbenih dogajanj. …
Platna Ejti Štih znajo ujeti najbolj napet trenutek, hip tišine pred tragičnim viharjem. Ob vsej tej dramatičnosti pa so slike Ejti Štih tudi polne svojevrstnega čara, topline. … Ob vsem pogumu spoprijema z zlom in grozo je umetnost Ejti Štih obenem modra in vedra. In tu velja dodati še en pridevnik: človeška … ali še bolje: človečna.«
