Slovenski politični teater absurda dobiva nove in nove dimenzije. Vlada je tako rekoč iz dneva v dan manjša, a kar noče odstopiti. To, da ima v parlamentu za seboj samo še nekaj več kot tretjino poslancev, za njene vodilne očitno ne pomeni problema. Predsednik vlade izgleda, kakor da bi živel v nekem svojem vzporednem svetu, saj zatrjuje, kako da država ni v politični krizi in sploh kako da je on najboljši voditelj in najprimernejši, da popelje državo iz krize. Če javnost ni tega mnenja, toliko slabše zanjo. Zato se on in celotna t. i. levica (tista znotraj in tista zunaj vladne koalicije) na vse načine otepata predčasnih volitev oz., če smo natančnejši, se zavzemata za to, da se do njih pride na “kontroliran način”. Ta kontroliranost ne pomeni drugega kot kupovanje časa za razne manevre, lansiranje kakšne nove stranke in po potrebi še kakšne nove afere.
/ … /
Politika t. i. levega trojčka je doživela bankrot političnega zaupanja državljanov. In to kljub množici privržencev v vrstah mnenjskih voditeljev, ki javnost vneto prepričujejo, kako so oni najboljša alternativa oz. kakšna nevarnost da nam grozi v primeru zmage nasprotne strani.
/ .. /
Prihod Pahorjeve vlade pa je prinesel zapiranje in depluralizacijo medijskega prizorišča. Ter pritiske in obračune z nezaželenimi novinarji, kakršni se pod Janševo vlado niso dogajali. Naj omenimo samo obračun s tedanjim odgovornim urednikom STA Borutom Meškom, ki ga je izvršil od vlade neposredno imenovani direktor Bojan Veselinovič. Ta je Meška na podlagi povsem izmišljenih obtožb spravil ne samo ob položaj, ampak celo ob službo, tako da je, ob tem ko je hudo zbolel, ostal še brez sredstev za preživljanje (in kmalu zatem je umrl). Ob takšnem zavrženem početju vladnega eksekutorja Vezjak in ostali borci za medijsko svobodo niso dvignili glasu. Sedaj je šlo vendar za obračun z “janševcem” to pa je dovoljeno, mar ne?
Vezjak nadalje tezo o demonizaciji Janše zavrača z argumentom, da Janša in njegovi privrženci sami stalno demonizirajo svoje nasprotnike. Pri tem navaja žaljive oznake, ki jih lepijo na vodilne politike levice, novinarje, sodnike … Seveda Janši in njegovim ostro besedno obračunavanje z nasprotniki, ki neredko preseže primernost, ni tuje. Grobosti in netolerance je v slovenskem političnem in nasploh v javnem diskurzu vse polno, in to na vseh straneh. Vendar je bistveno bolj problematično takšno početje pri tistih, ki imajo oblast, moč in vpliv. Tistih torej, ki preko svojih mrež obvladujejo ključne družbene podsisteme. Tistih, ki jih osrednji mediji zvesto servisirajo pri njihovih političnih načrtih. In med te nikakor ne sodita Janša in njegov krog. Ta nekaterih strateško najpomembnejših področij (z mediji vred) ni obvladoval niti tedaj, ko je bil na oblasti, kaj šele, da bi jih obvladoval sedaj. Vendar so za Vezjaka očitno največji problem ljudje, ki so v opoziciji – njih je treba kontrolirati.
Podobno kot za njegove kolege iz Liberalne akademije, ki so pripravljeni kar demonstrirati proti Janši, če si bo drznil nadaljevati tožbe zoper njihove somišljenike. To, da pristaši oblastne garniture demonstrirajo zoper opozicijskega prvaka, je manira, ki dejansko spominja na tiste režime, s katerimi taisti tako radi povezujejo vodjo največje opozicijske stranke! Sovražnik v podobi Janše in SDS je, kot kaže, edino, kar drži t. i. levico skupaj, potem ko je že dolgo jasno, da nima nobenega skupnega razvojno usmerjenega programa. In edino, kar lahko prepreči njen volilni potop, je strah pred “princem teme”. Zato so zastraševala zopet v intenzivnem pogonu.
Več: Večer
