Z g. Tomažem Kodričem, ki upravlja župnije Lokev, Divača, Vreme in Vatovlje in je dekan Kraške dekanije, smo se pogovarjali. Za pogovor se mu iskreno zahvaljujemo.
Lahko rečemo, da spadate v mlajšo generacijo duhovnikov koprske škofije, ki je bila posvečena leta 1995, že v samostojni Sloveniji. Kakšne spomine imate na prva duhovniška leta, v smislu povezave s slovensko pomladjo in padcem komunizma, ki je omejeval svobodno izražanje vere?
Ob duhovniškem posvečenju so mi bratje duhovniki, ki so bili mojih sedanjih let, govorili o tem, da so duhovniki srednjih let, in sam sem Bogu neizmerno hvaležen za dar duhovništva in za 20-letno služenje Njemu v skupnosti Cerkve. Ko se oziram nazaj, morem odkrivati velika Gospodova dela in mednje zagotovo štejem osebnostno zorenje, stalno prenavljanje Cerkve in dar samostojne države in tudi vse dogajanje v domovini, tako tisto, na katero gledam z veseljem in ponosom, kot tudi na dogodke, ki predstavljajo preizkušnjo, razočaranje in klic po spreobrnjenju.
Ko gledam na dogajanje ob osamosvajanju in potem na pot, ki smo jo naredili v teh letih, ne morem, da je ne bi primerjal s svetopisemskim izhodom iz Egipta. Veliko je bilo hrepenenje po svobodi, samostojnosti in zdi se mi, da smo takrat zelo jasno presojali in prepoznavali suženjstvo, ki ga prinaša diktatura enoumja. Nato je sledila izpolnitev obljube in dobili smo dar samostojne države, še več dar svobode, a z darom smo prejeli tudi odgovornost zanj, ki pa ni enostavna, nezahtevna. Zato se je mnogim začelo kolcati po polnih loncih čebule in mesa.
Izražanje vere, še bolje povedano življenje po evangeliju, je pod diktaturo in tudi v demokratični družbi podobno preskušano. V obeh družbenih ureditvah je tisti, ki živi evangelij, nekakšen “norec” za Kristusa in za to življenjsko držo so potrebni pogum, plavanje proti toku večinskega mnenja, predvsem pa velika mera ljubezni in zvestobe Jezusu Kristusu in skupnosti Cerkve.
Kako bi označili kraje, v katere ste bili poslani? Od leta 1999 vodite štiri župnije Divača, Lokev, Vatovlje in Vreme. Že kaplansko službo ste opravljali na Krasu v župnijah Povir in Sežana, diakonsko leto pred posvečenjem pa v župnijah Rodik, Hrpelje-Kozina, Klanec in Draga.
Najprej naj povem, da je zame osebno najtežje pričakovanje nekoga, da mu nekako označim človeka ali kraj. Odgovor na to vprašanje je nehvaležen in zelo tvegan. Verjetno ima prav vsak od nas izkušnjo, kako je stavil na nekoga, pa je prav ta prvi izdal ali zatajil. Po drugi strani pa tudi druga izkušnja, ko smo koga odpisali, pa je prav on ostal zvest. Izhajam iz dejstva, da je vsak človek v svojem bistvu dober, prav tako tudi vsak kraj. Če je kakšen izziv, potem je v tem, kako to dobro dobiti na dan. Ko sem prišel na Kras in v Brkine, me je zelo nagovorila misel, da so Kraševci oziroma Brkinci kot Kras oz. Brkini – prvi pogled je pogled na kamen in brinje, na težko dostopen teren. Ko se temu kamnu in brinju posvetiš, ti daruje teran, pršut, brinjevec, sadje, same žlahtne dobrote. In tako tudi doživljam Kraševce, Brkince in te čudovite kraje. Veliko lepega je tu in koliko je tega lepega še neodkritega!
Ti kraji veljajo za področje, kjer je prejšnji režim pritegnil največ ljudi in izpraznil cerkve. Kaj ste v teh letih spoznali? Kakšne posledice je prejšnji režim dejansko pustil v ljudeh in življenju iz vere?
Zgodovina je naša učiteljica, zato ne verjamem tistim, ki pravijo, da je potrebno pozabiti na preteklost in gledati samo naprej. Nemogoče je dobro zastaviti pogled naprej, če najprej ne pogledaš na kakšnem “terenu” stojiš. Si predstavljate planinca, ki bi brezglavo gledal naprej? Zagotovo bi končal v prepadu! Prav zaradi tega rad, če mi dopušča čas, pogledam tudi v župnijske arhive in v njih je prava zakladnica, ki pogosto pojasni ali odgovori na krajevne in župnijske “skrivnosti”. Eno od dejstev je tudi v tem, da so bili ti kraji preizkušani s strani vseh treh totalitarnih sistemov: fašizma, nacizma in komunizma. Vsak izmed njih je pustil neizbrisen pečat, boleče rane, travme … Ko obiskujem družine, se pogosto pojavijo pripovedi, včasih kar izpovedi, ob katerih bi na koncu najraje podelil odvezo, a ob tem doživljam tudi strah, ki se je zalezel globoko v kosti, in te izpovedi žal ne bodo nikoli zapisane. Kot duhovniku pa mi pomagajo razumeti ljudi in, kolikor je mogoče, prinašam tudi v ta svet tolažbo odrešenja.
Delujete tudi v Brkinih, kjer so se vasi v času režima množično izpraznile, ker so ljudem obljubljali boljše življenje v tovarnah in mestih. Ponekod je pri nedeljski maši tudi samo ducat vernikov. Kako zmorete vztrajati in kako dolgo bo še lahko v tako slabo obiskanih župnijah nedeljska maša?
Brkini so se izpraznili po vojni. Vzemimo za primer. Župnija Vatovlje je bila ustanovljena l. 1947 in je takrat štela 1300 ljudi. Danes je v župniji še 180 ljudi. Človeku se nehote pojavi vprašanje, zakaj tako množično izseljevanje. Spomnim se, da so nas v osnovni šoli vedno učili o nerazvitih Brkinih, a to težko razumem, saj je tam veliko naravnih dobrin in lepot. Neke vrste odgovor na to vprašanje mi je dal tudi predhodnik, g. Koritnik, ki je vojno doživljal kot kaplan na Vatovljah. Velikokrat je pripovedoval o morijah, likvidacijah, ki so jih v imenu revolucije izvajali med vojno. Bilo je zelo hudo, a v Brkinih ni kraških jam, brezen in ljudi so zakopavali po njivah, izkopanih jamah za vodo … Nekako logičen sklep je, da so Brkini morali ostati nerazviti, da vse to ni prišlo na dan. Župnija je danes kot težak bolnik. Hvala Bogu za nekaj družin, ki so se v župnijo priselile v zadnjih nekaj letih in tako vlile malo upanja in življenja. Pastoralno gledano, je taka župnija zahtevna in včasih se pojavi vprašanje, ali ima smisel. Toda to je samo človeško gledanje. Jezus Kristus se je učlovečil za vsakega človeka in prav to mi je v spodbudo, da ne ostajam oziroma se naslanjam zgolj na človeška merila. Tudi ti ljudje si zaslužijo Kristusove ljubezni in kako veliko jim pomeni, da jih Cerkev ni odpisala.
Ali lahko spregovorite o zamolčanih temah, o katerih se še vedno ne govori? Mislim na 2. sv. vojno in izginule osebe v brkinskih gozdovih, kot je salezijanski duhovnik Ludvik Novak iz Vrem, ali pa dogodek, kjer ste postavili spominsko znamenje.
Kot sem že omenil, so to vsebine, ki spadajo na področje “javne skrivnosti”. Vsi vedo, a nihče se noče izpostaviti, da bi o tem javno spregovoril ali to zapisal. Kvečjemu zapišejo še kakšne dodatne polresnice ali laži. Na družinskih obiskih pa ljudje želijo to pripovedovati. Ko sem izvedel za duhovnika Ludvika Novaka, sem se po posvetovanju s predhodnikom, g. Milanom Prelcem, odločil, da bomo na nedeljo okrog 17. novembra, ko je obletnica njegove likvidacije, vpeljal sveto mašo zanj in vse žrtve vojne in revolucije. Potem je preteklo nekaj let in zbrali smo pogum ter postavili spominsko obeležje na duhovniškem grobu in tako vsaj na simbolni ravni popravili eno krivico. Zgodili so se tudi drugi lepi dogodki: nekdo mi je poslal spominsko podobico, ki je bila izdana ob njegovi smrti, drugi mi je prinesel piksido, ki so jo našli na poti, po kateri so ga gnali v smrt … Nekakšen cilj poti je molitev za žrtve in odpiranje vrat resnici. Prav tako smo iz pozabe iztrgali pokopališče delavcev južne proge. Kar 150 jih je umrlo v slabih treh letih, ko so kopali predore nad vasjo Dolnje Vreme. Nekaj let smo o tem govorili, potem pa se je začelo dogajati. Lansko leto so vaščani obnovili studenec in postavili restavrirani križ, letos smo naredili še korak naprej in na pokopališču postavili spominsko tablo, ki kliče spomin in hvaležnost za te ljudi, ki so darovali vse, zato da se lahko po železniški progi vozimo proti Ljubljani ali Trstu. Resnica vas bo osvobodila, pravi Jezus in zato je iskanje resnice pravica in dolžnost vsakega izmed nas.
Kakšno je danes versko življenje v vaših župnijah? Kako se ljudje odzivajo na vaše pobude?
Vsaka od štirih župnij je v čem posebna, izvirna. Versko življenje je zaznamovano s tradicijo in iskanjem. Eni so zadovoljni zgolj s tradicijo, drugi so iskreni iskalci in gradijo na osebni veri. To mislim, da ni nobena posebnost naših župnij. Skupaj s sodelavci v ŽPS, ŽGS, različnih skupinah iščemo poti, kako odgovarjati na znamenja časa in na iskanje ljudi. Velikokrat pravim, da ni moj, naš problem, koliko rib se bo ujelo, ampak kakšno “vabo” bomo nastavili. Seveda sta želja in hrepenenje, da bi ljudje začutili in odkrili v Jezusu Kristusu tisto, kar iščejo. Po drugi strani pa se zavedam, da je Jezusov predlog življenja zahteven. Človek je svoboden in izbira.
Moja izkušnja je vztrajno sejati in upati, da bo seme rodilo. Poleg tega pa je pomembno tudi osebno pričevanje, da je vera v Jezusa Kristusa tista “točka”, na kateri stoji ali pade moje življenje.
Ali je še prisotna tradicija? Kakšna je verska praksa?
Tradicija je prisotna, a se, žal, velikokrat prenaša brez vsebine. Če mladim ne povemo, zakaj na primer nesemo sveče ali cvetje na grob, zakaj naredimo adventni venec ali postavimo jaslice, potem bodo mladi rodovi to še nekaj časa delali, a ne prav dolgo, ker tradicija brez vsebine začne propadati, izumirati.
Podobno velja tudi za versko prakso. Tudi njej moramo dati vsebino. Ne da se je prenašati iz roda v rod samo s sklicevanjem na tradicijo družine. Ko damo verski praksi vsebino, potem postane versko življenje zanimivo in aktualno.
Ali se vam zdi, da se bo negativna težnja kdaj obrnila? Kaj se je po vašem zgodilo s človekom, da je Boga odrinil iz življenja in si ne želi zakramentov?
Negativna težnja se pri posamezniku, družini, ki tvega oseben odnos z Bogom, že dogaja. Nikakor ne smemo in ne moremo spregledati tistih posameznikov in družin, ki so to storili in tudi delajo vsak dan znova. V njihovih družinah so molitev, obisk svete maše in tudi velik čut oziroma odgovornost za skupnost. Na teh posameznikih in družinah stoji župnijsko življenje. Mislim, da ne bom predrzen, če bom dejal, da je na njih tudi prihodnost Cerkve in naroda. Zakaj je Bog izgnan iz življenja posameznika oz. družine? Odgovor nam dajejo različne ideologije zadnjih stoletij, vse do danes, ki človeku dopovedujejo, da mu bo Bog vzel svobodo, in mi smo ljubosumni na svobodo. Gre torej za vprašanje, komu verujemo: ideologijam, ki vodijo človeka žejnega čez vodo, ali Bogu, ki je sicer zahteven Bog, a prav v svobodno voljo ne posega.
Kaj ima po vašem prepričanju katoliška Cerkev še povedati današnjemu človeku? Ali ima odgovor na izzive današnjega časa?
Cerkev je podarjen Jezus Kristus, njegov evangelij in Jezusa Kristusa, prav njegov evangelij lahko podarja današnjemu svetu. Verujem, da prav z Jezusom Kristusom moremo odgovoriti tudi na izzive današnjega časa.
V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
