Dovolite mi, da današnje razmišljanje začnem z zgodbo iz življenja angleške kraljice Viktorije iz 19. stoletja. Njen mož, princ Albert, je umrl leta 1861, star komaj 42 let. Viktorija je bila silno navezana nanj. Zgodovinarji pričajo, da je v trenutku njegove smrti bila tako prežeta z žalostjo, da se je iz njenega grla izvil dolg, boleč krik, ki je odmeval po sobanah njenega gradu. Nadaljnih štirideset let so bili prostori, kjer je umrl, zaklenjeni. Nihče se ni ničesar dotaknil ali karkoli spremenil. Viktorija je izdala ukaz, naj se za njenega moža na posteljo vsako jutro pripravijo sveža oblačila, v kad za umivanje pa naj se vsakič nalije sveža voda, kot da bi bil še vedno živ. V Viktorijinem srcu je torej bil del, ki ni nikoli prebolel moževe smrti. Globoko v sebi je bila neutolažljiva.
Vsem nam je pomen pojma tolažba znan, saj smo je gotovo bili kdaj deležni. V izvorni latinščini ta pojem sestoji iz besed cum in solus, torej pomeni biti z osamljenim. Tolažiti pomeni biti ob strani tistemu, ki je ostal sam. Ko smo torej z nekom, ki ga želimo tolažiti, za to ni potrebno ne vem kakšnega znanja ali strokovnosti. Hkrati pa je tudi povsem odveč, da v takšnem primeru človeku nalagamo še svoje težave in probleme, saj ima očitno svojih več kot dovolj. Največ, kar mu lahko v tolažbi ponudimo, je čut za poslušanje in skrb, da nam zanj ni vseeno. Prav to je v takšnih trenutkih edino, kar je zares dragoceno.
V današnji božji besedi lahko prepoznamo več motivov tolažbe. V prvem berilu smo slišali, kako je bil s kamnanjem usmrčen prvi krščanski mučenec, sveti Štefan. Ta tolažbe v svoji stiski ni iskal nikjer drugje kot pri Bogu samem. In ta mu je v trenutku največje stiske naklonil svojo posebno prisotnost, saj mu je dal vedeti, da ni sam in da tudi ne umira zaman. Ta tolažba je bila tako močna, da je podobno kot njegov Odrešenik v trenutkih pred smrtjo prosil Boga, naj odpusti greh tistim, ki ga morijo. Takšna drža je vsekakor nekaj posebnega, skoraj nadzemeljskega in težko bi trdili, da more prihajati od človeka samega. Človeku jo po svoji milosti naklanja Bog s svojo tolažbo.
Pri tej Štefanovi zgodbi ni odveč trditi, da je Bog človeku največjo tolažbo naklonil s svojo smrtjo na križu. Sramotni les križa tako za vse nas postaja drevo življenja, do katerega smo znova dobili pravico, kot nam razodeva Jezus v današnjem odlomku iz knjige Razodetja.
Spominjam se obiska v Rimu pri patru Marku Ivanu Rupniku, velikemu slovenskemu umetniku. Za kapelo njihove tamkajšnje skupnosti je izdelal poseben oltarni križ, ki nima klasične oblike križa, kot smo je sicer vajeni, ampak je Kristusovo telo pribito na drevo z vejami in koreninami. Njegova razlaga je bila, da je po simbolni pripovedi prvi človek v raju imel milost neposrednega zrenja Boga, torej čistega, neomadeževanega odnosa. A v svojem grehu je pogled odvrnil proč od Boga in se zazrl v drevo spoznanja, torej v svet sebičnosti in lastnega ugodja. Sam se je odločil za to dejanje in to dejanje ga je drago stalo. Njegov pogled je namreč ostal uprt v drevo, zato pa Boga ni mogel več videti. Iz tega razloga se je Bog sam odločil, da se pusti pribiti na to drevo, da bi tako človek lahko spet gledal Boga. Ta simbolika nam posreduje osrednjo resnico in skrivnost naše vere: Bog je na ta način odrešil padlo človeško naravo in nam naklonil večno tolažbo, saj želi biti z nami, ki smo zaradi svojih grehov padli v osamo. On je torej tisti, ki je zares Tolažnik, saj biva z osamljenimi.
Takšne in drugačne življenjske situacije nas večkrat delajo neutolažljive, podobno kot je bilo pri kraljici Viktoriji. Največkrat je to pri izgubi ljubljene osebe, pri življenskih preizkušnjah kot so težka bolezen, izguba službe, medsebojno nerazumevanje… Kadarkoli se znajdemo v takšnih situacijah, se lahko zavedamo, da imamo posebnega Tolažnika, ki je pripravljen biti z nami, še preden ga prosimo. Vabi nas, da bi svoje življenje izročali v njegove roke in se zares trudili, da bi bili tudi mi z njim. Le tako bomo tudi mi zmožni velikih dejanj kot sveti Štefan in mnogi drugi. Naj se v nas okrepi vera, da je Bog s svojo tolažečo roko postal človek, da bi mi postali božji.
Besedilo je homilija za 7. velikonočno nedeljo.
