Vir: blog Jože Bartolj. Da je Slovenija na psu, se lahko strinjamo vsi. Da je čas suhih krav prav tako. Verjetno ga ni junaka, ki bi lahko v kratkem času vse negativne trende obrnil navzgor. Če razmišljamo trezno in realno, smo pač vsi na tem, da moramo nekaj žrtvovati, se nečemu odpovedati, skratka, da ne bi nekateri ostali brez vsega, se moramo vsi odpovedati delčku svojega. Jasno!
Obstaja pa še druga možnost. Lahko se odločimo za kolaps. Za grški scenarij. Lahko pristanemo na dnu, lahko 20 % vseh zaposlenih v javni upravi izgubi delo, lahko nam drugi diktirajo varčevalne ukrepe. Kot Grki se bomo znašli na ulicah, nekateri se bodo pred bankami zažgali, nekateri bodo z granitnimi kockami napadli organe oblasti, znašli se bomo v primežu stavk. Število turistov se bo zmanjšalo (procentualno kot v Grčiji), ljudje bodo začeli spet živeti bolj primarno, od svojih vrtičkov in njivic.
Odločitev je konec koncev ljudska, naša. Če ljudje nismo zmožni preseči nekaterih delitev, potem je pot jasna, šla bo navzdol, kjer bo jok in škripanje z zobmi… Vse to mi prihaja v zadnjih dneh na misel.
Prebral sem zapis Milene Miklavčič o »Zgodovinskem trenutku, ki se ga bo pomnilo«. Ja, precej resnice je v zapisanem. In če pomislimo na možnost, da je vrli Žirovec, ki vodi Protikorupcijsko komisijo, pravzaprav le orodje, člen v verigi, ki se je zaradi svojega levičarskega pedigreja poigral z usodo vsega naroda, potem nam grški scenarij res ne gine.
In res, kot piše Miklavčičeva, smo (desničarji) obstali. Ker smo verjeli, kot je presodila komisija, da je namreč predsednik vlade ravnal koruptivno, potem je prav da odstopi… A pokazalo se je, da je bila parcela ob Soči vendarle vredna več, kot so jo bili pripravljeni ovrednotiti in da za ceno niso povprašali niti sodnega cenilca. Prav tako je res malce čudno pričakovati, da se človek spomni za vsako položnico in nakazilo, kako in kdaj ga je poravnal (vsaj jaz se ne).
Od vsega sem najbolj prepričan, da je med predsednikom vlade in predsednikom Protikorupcijske komisije prišlo do komunikacijskega kratkega stika že zelo kmalu. Lahko si predstavljamo, kako je taka komunikacija (ne)potekala, kje ji je statiral Rok Praprotnik… Rezultat je znan. Komisija je presodila, da je Janša koruptiven in na to ni priziva. Najprej mora odstopiti, ne glede na ekonomsko situacijo, ki se bo drastično poslabšala ob čakanju na predčasne volitve in to še preden o tem kaj povejo organi pregona, policija in tožilstvo. Mi pa kar čakamo in nihče se ne zgane. Nihče ni prišel in z roko udaril po mizi ter rekel, da se tega ne gremo, ker so državni vložki preveliki.
Nihče ni šel na ulice in rekel, da bomo zdaj demonstracije začeli tudi desničarji. Za normalnost, za prihodnost. Zato, da nam dražgoška levica ne bo spet »ukradla države«. Ne, pri nas se ne dogaja nobena konservativna revolucija (kako butast izraz!). Pri nas je v redu, če si progresiven, napreden, levo čuteč (tudi srce je tam!), če pa hodiš k maši, če voliš desne stranke in ne bereš Mladine ali Dela, potem nisi ravno pameten. Ne moreš biti. Tako je odločila nelustrirana nekdanja nomenklatura, ki svoj vpliv in tovariške lobistične povezave še kar naprej steguje po denarju in vplivu.
In ker se niso oglasili drugi, sta se dr. Štuhec in dr. Stres. Jasno in brez dlake na jeziku. Koliko žolča se je zlilo nanju. Tiho naj bosta! Naj se ne vmešavata v politiko. Če si klerik moraš živeti skrito za zidovi zakristije, vera je zasebna zadeva, zato se duhovnik, kaj šele škof, ne sme javno izjasnjevati o politiki. Tako so povedali že Ribičič, Marinko in Kardelj in mi jim (še vedno) verjamemo!
Zato se bom tokrat postavil za Janšo, dokler sodišče (ki ga tako ljubi) ne dokaže drugače. Zakaj? Iz inata. Ker mi smrdi tisto, kar je skuhal Klemčič, ker ni uspelo Tauferju, KOKSu, Štruklju, Semoliču, Jankoviću…
Vir: blog Jože Bartolj
