Popolnoma se zavedam, da bodo sledeče vrstice marsikaterega bralca razburile. Popolnoma razumem veselje množic nad zmagami in kolajnami na minevajočih OI v Sočiju. Bravo športniki! Zavedati se moramo, da so se športniki svobodno in prostovoljno odločili za svojo športno kariero. Do tu vse lepo in prav. Nekdo želi postati kmet, spet drugi računalničar, tretji športnik, četrti vojak … Šport je človeška dejavnost, ki jo moramo umestiti v svet zabave. Namen športa je razvedriti gledalca. Oblika tekmovanja, ki je predpisana in pod nadzorom sodnikov, ki imajo absolutno oblast kaznovati prestopke zoper pravilnik igre, omogoča gledalcu, da v svojem junaku sublimira samega sebe. Zato navijači govorijo »da smo zmagali«, čeprav so sedeli na tribuni ali pred TV in v ničemer niso pripomogli k zmagi, razen, da so športnikom in vsem, ki od njih živijo, mastne zaslužke. Poseben primer pa so mednarodna tekmovanja, ki postavijo v športno areno izbrane vrste državnih športnih zvez in na videz izenačijo malo Slovenijo z veliko Nemčijo ali Kitajsko. Športna tekma postane tako »spopad« Davida in Goljata, čeprav je v arene na obeh straneh popolnoma enako število igralcev in kopica sodnikov. Tako lahko naša mala državica vsaj nekje premaga velikane tega sveta. Naš ponos in navdušenje segata tedaj do neba, posmeh tretjih poraženim velikanom se ponavlja leto za letom in premaganci iščejo tisoč in en razlog »kako se je moglo to zgoditi«…
Kruha in iger – nekoč, danes in jutri
Kruha in iger nekoč, kruha in iger danes, kruha in iger jutri. Ko bodo v Ljubljani priredili sprejem našim športnikom in se bo na odru trlo politikov naše obupno slabe vlade, je množica ne bo izvižgala. Športni funkcionarji a la Kocjančič, ki že več kot 2 desetletji vedri v lokalnem odboru OK in dobro skriva svoje prihodke, bodo pili opojno pijačo zmage. Športniki pa bodo spet zahtevali »rento« in druge privilegije, ki jih bo ljudstvo podprlo, politiki pa ne bodo upali reči »ne«.
Pa se trezno vprašajmo zakaj bi si športniki zaslužili privilegije, ki so zelo podobni borčevskim privilegijem, ki Slovenijo že dolga desetletja materialno dušijo in ohranjajo zatohli socialistični svet totalitarnega titoizma. Zakaj? Eden od argumentov je, da so športniki naredili »največ za prepoznavnost Slovenije«. Pa postavimo tudi ta mit pod vprašaj. Čemu in zakaj hočemo biti Slovenci prepoznavni? Ali je kaj takega potrebno? Nujno? Moj odgovor je »ne«. Nič od naštetega ne potrebujemo. Pravzaprav sem mnenja, da bi lahko ta prizadevanja opustili in se osvobodili želje po dokazovanju celemu svetu. Bodimo preprosto in svobodno to, kar smo. Ohranimo svoj narod in identiteto (kako tuje je to vladajoči kontinuiteti!), mirno jejmo svoj kruh in se trudimo za sožitje najprej s sosedi, potem pa z ostalim svetom. Bodimo svetovljani, ki se jim ni treba dokazovati. Torej bi ta argument zavrgel.
Redko kdaj pricurlja v javnost, da je po naših državnih ustanovah, predvsem v vojski in policiji, zaposlenih več kot 1000 športnikov, ki se profesionalno ukvarjajo s športom. Med njimi tudi največja, Tina. Mlada dama ima milijonske prihodke od sponzorjev in – prepričan sem – prej ali slej se bo preselila npr. v Monako kakor Brigita, da bi plačala čim manj davkov. Torej državi, ki ji daje plačo, da bi bila športnica, noče plačevati davkov od prihodkov, ki jih ima od svojega početja. Kako lepa kombinacija socializma (državno plačo) in kapitalizma (čim manj davkov)! Tipično slovensko, bi lahko dodal. Mene, davkoplačevalca, stanejo vsi športniki, peščica znanih in uspešnih in množica neznanih in neuspešnih vsaj 18.000.000 € na leto! Halo! Ali ne veste, da so slovenski otroci lačni? Če k tej vsoti dodamo še milijone, ki jih država meče proč za ohranjanje partizanskih mitov in privilegijev, potem bi tu lahko brez vsake škode prihranili stotine milijonov in celo milijarde v nekaj letih. Športnike bi morale vzdrževati zveze v katere so združeni. Tisti, ki pa zaslužijo milijone pa ne bi smeli imeti problemov s starostno varnostjo ipd. V nekaj letih športovanja zaslužijo namreč večdesetkratno tega, kar bi zaslužil nekdo, ki ima povprečno slovensko plačo (okoli 1.700 € bruto), kar je kar solidna in dobra plača. Če lahko navaden človek lepo preživi, bi morali tudi drugi, t.j. vsi tisti, ki imajo po tri, štiri in več tisoč evrov mesečnih prihodkov plus množico privilegijev o katerih molčijo). Če bi čebela ‘če’ ne imela…
Na račun drugega
Težava je v tem, da smo pri nas izgubili vsak občutek za mero. Postali smo nesramno pohlepni. Iznajdljivost pri odkrivanju vedno novih načinov, da bi živeli na račun drugih, ne pozna meja. Športniki ne vidijo nobenega razloga, da ne bi na valu svojega uspeha in simpatij, ki jih zbujajo ne dosegli svojega. In ker smo »vsi« na isti strani, navdušeni, veseli, srečni, bo množica utišala glasove razuma. Gladiatorji nekoč, športniki in drugi v zabavnem svetu, služijo zlahka milijone.
Izgovor, da trdo delajo, žali vsakega, ki tudi trdo, vestno in odgovorno dela pa dobi za svoje delo mizerno minimalno plačo. Izgovor, da imajo malo časa in morajo poskrbeti za starost žali vsakega, ki trdo dela 35 let pa na koncu spozna, da delodajalec ni vplačeval v pokojninsko blagajno in jo je pri tem odnesel brez praske.
Zavedati se moramo, da je epohalnost in zgodovinskost športa en sam medijski lari fari. Kar so danes dosegli bodo jutri presegli. Pozabljeno bo, saj nam servirajo šport vsak dan, vsako uro in v katerikoli obliki. Nič ni bolj minljivega kot športni dosežki, nič bolj pozabljivega kakor športniki. »Legendarni« športniki so pozabljeni športniki, samo novinarji, ki imajo na svojih ekranih pred seboj vse podatke, ki jih morajo posredovati poslušalcem, se »spominjajo« teh ljudi.
Kratek čas slave, za dolg čas pozabe. »Sicut transit gloria mundi« tudi športnikom iz Sočija. Ne pozabite tega, ko boste polnili Kongresni trg in slavili slavne junake letošnje zime. Veliko bolj trajne posledice bo pustil žled. Kruta zemeljska resničnost. Zato nas krščanska tradicija spominja, da je ta svet »solzna dolina« in nobeno veselje ni trajno. Športno še najmanj. Za kristjane pa velja, na poti smo. Gremo domov! Ne ustavljajmo se preveč in ne malikujmo človeka, ki je zmagal na minljivih igrah.
Naj velja tudi za šport in športnike, kar velja za vse ostale. Živite od svojega trdega dela in svojih uspehov, od sposobnosti, da razvedrite. Sami poskrbite zase. Zahtevajte, da IOC svoje milijarde razdeli med športnike in ne le med predobro plačane funkcionarje (še bolj pa to zahtevajte doma!). Najprej uredite odnose znotraj svojih zvez, kjer dvomim, da je manj korupcije in priskledništva kakor v tem, kar nam kontinuiteta kaže pri državnih jaslih. Naj gredo prihodki v roke tistih od katerih je vse odvisno: k športnikom, trenerjem, serviserjem in drugemu osebju, pa tudi funkcionarjem. Pravično in pošteno… Potem se bom morda tudi sam brez zadržkov pridružil praznovanju vseh teh iger, ki so stale več kakor je celoten naš državni, bančni in zasebni dolg.
