Končno smo lahko prebrali uradno vest, da se škof Rožman »domov« vrača prihodnjo soboto, 13. aprila. O tem se je šušljalo že nekaj časa, a slovenski kristjani smo potrebovali (in si zaslužili) bolj jasno besedo o tem dogodku. Morda se motim, ampak zgleda, da so bili bolj odločni, morda tudi novinarsko udarni, pri ljubljanskem Dnevniku. In še kje »tam čez«.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman (1883–1959) se je na mestu ljubljanskega ordinarija znašel v času druge svetovne vojne. Nič koliko črnila je že bilo prelitega v dokazovanju njegovega domnevno zmotnega ravnanja v pogojih italijanske in nemške okupacije ter komunistične revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Postal je tako rekoč dežurni krivec, ki naj slovenske katoličane »na veke« postavlja v položaj manjvrednih državljanov in dežurnih krivcev za razmah revolucionarnega terorja.
Na tem mestu bi bilo preveč ceneno odgovoriti s svetopisemskim stavkom: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanj(o).« (Jn 8,7)
Žal so se bolj poredko slišale besede, ki bi škofa Rožmana prikazovale v luči neutrudnega posredovalca za pomoči potrebnih. Pa najsi je šlo za begunce, izseljence, izgnance, zapornike, taboriščnike, komuniste ali Jude. Tisti posamezniki, ki so si o tem »drznili« raziskovati in pisati (dr. Tamara Griesser Pečar, dr. France Martin Dolinar, Jakob Kolarič) pa so v javnosti vse prevečkrat ostajali brez odmevov. Izpostavljalo se je domnevne škofove napačne odločitve in udinjanje italijanskemu ter nemškemu okupatorju. Hkrati se mu je pripisovalo tudi besede in dejanja, ki jih nikoli ni izrekel ali naredil. G. zgodovinar, ki je pred kakšnim dnevom najavil ustanovitev t.i. nove leve stranke, z zelo demagoškim imenom, je tako pred leti škofu Rožmanu očital tudi blagoslavljanje italijanskega vojaškega bordela sredi okupirane Ljubljane. Ampak, za svojo dokazano zapisano laž se ni nikoli opravičil, niti je ni preklical!
Kot pričajo arhivski dokumenti v različnih arhivih, tako doma (Ljubljana) kot v tujini (Rim), je škof Rožman neutrudno posredoval. Ob koncu vojne, maja 1945, je tudi on sam postal begunec. Sicer je to izkušnjo samo ponovil, kajti osebno je že občutil nestrpnost nemškega nacionalizma po prvi svetovni vojni, zato se je tudi umaknil z avstrijske Koroške v Ljubljano.
Morda mi bo kdo oporekal, češ kaj pa se kot Primorec »vtikam« v zadeve na Kranjskem. Priznam, da so me v t.i. »primeru Rožman« osebno nagovorili predvsem dokumenti in pričevanja v povezavi z nekdanjim ljubljanskim škofom. Primer: Leta 1942 so italijanske oblasti v kraju Gonars v Furlaniji postavile koncentracijsko taborišče. Na izrecno prošnjo ljubljanskega škofa Rožmana se je za taboriščnike zavzel tudi goriški nadškof Margotti. Skrb za taboriščnike je tako prevzel goriški duhovnik msgr. Mirko Brumat, ki je po posredovanju Svetega sedeža dosegel, da so italijanske oblasti dovolile posredovanje mednarodnemu Rdečemu križu.
Hja, priznam, škof Rožman na našem koncu ni najbolje zapisan. Ampak hkrati dodajam, da k temu precej pripomore nepoznavanje, ignoranca in dolgoletno »pranje možganov«. Saj tukaj Primorci nismo nikakršen endemit, podoben vtis dobi človek tudi drugod v slovenskem prostoru. Konec koncev se je pred par leti, potem ko so slovenska sodišča končno ustavila sodni postopek proti škofu Rožmanu, Zvezi borcev iz Nove Gorice zdelo potrebno založiti in izdati knjižico, kjer so dokazovali »zločinsko« početje škofa med narodnoosvobodilno borbo. Torej, da se vidi kdo je pravi gospodar v deželi. Škof Rožman je bil sicer pravnomočno opran krivde, ampak »mi« pa bomo dokazali njegove »zločine«! Aha, pa še to. Spiritus agens tega početja je bil danes že pokojni pravnik, pred petnajstimi leti tudi minister za pravosodje v eni od Drnovškovih vlad. Ampak, predlagala ga ni takrat vsemogočna LDS, pač pa njena »pomladanska« partnerica. Toliko o naivnosti »naših«. Ja, ki je aktualna tudi v teh dneh.
Morda še beseda o času prekopa škofa Rožmana v Ljubljano: Kadarkoli se bo dogodil, bodo »dominantni mediji« izrabili čas za obračun. Za obujanje kulturnega boja! No ja, in za dokazovanje do tistega »prav«, ki so ga »varuhi revolucionarnih izročil« pridobili s krvavo komunistično revolucijo, terorjem in izrabo prava v revolucionarne namene po drugi svetovni vojni. Poučen pregled vsega tega je zelo sintetično popisal dr. Milko Mikola v novi knjigi »Rdeče nasilje«. Priporočam v branje!
Morda bo neka gospa z južnega roba Ljubljanske kotline spet vpletla mojega goriškega rojaka škofa Antona Mahniča in ga izpostavila javnemu zasramovanju zaradi njegovih stališč. In mu seveda pripisala vse mogoče »zločine« in začetek vseh težav, preko škofa Rožmana tja do današnjih dni. Ampak to več pove o nekom drugem, kajne…
