Tanja Štumberger Porčnik je soustanoviteljica in predsednica društva Svetilnik. Hkrati je pobudnica in izvršna direktorica Svetilnikovih »Liberty Seminars« in zunanja raziskovalka na inštitutu Cato v ZDA. Z njo se je Vida Kocjan za Demokracijo pogovarjala o stanju v državi.
Kako ocenjujete slovensko stvarnost na političnem, gospodarskem in družbenem področju tako v primerjavi z dogajanjem v razvitem svetu kot časovno?
Sem zelo kritična do razmer v Sloveniji. Vem, da se sliši obrabljeno, ampak v Sloveniji imamo resne probleme s šibko pravno državo, kratenjem ekonomskih pravic in šibko politično kulturo. Oblast nas drži v pesti in nam ne dovoli svobodno zadihati. Ko oblast ne bo več samo govorila, ampak bo prešla k nujno potrebnim dejanjem, se bo lotila strukturnih reform, ki bodo državo naredile učinkovitejšo s tem, da bodo bistveno zmanjšale njen obseg, birokracijo in regulativo, bistveno znižale davke, trošarine in prispevke, okrepile pravno državo, dopustile konkurenco na področjih, ki si jih naša oblast tako zelo rada prisvaja, kot so izobraževanje, zdravstvo, bančništvo, zavarovalništvo, energetika in infrastruktura. Brez teh ukrepov bomo še naprej sužnji interesnih skupin in lobijev, imeli bomo še več brezposelnih, zadržali bomo mesto najmanj perspektivne evropske države, v pozdrav bomo mahali vedno večjemu številu sodržavljanov, ko se bodo selili v tujino, pri humanitarnih organizacijah bodo čedalje daljše vrste in še bi lahko naštevala, ampak ne želim, ker me take stvari žalostijo.
Je to razlog, da Slovenija pada na lestvici konkurenčnosti?
Točno to. Slovensko oblast je povozil čas oziroma je sama poteptala potenciale, ki smo jih imeli ob osamosvojitvi. Brez strukturnih reform ni povečanja konkurenčnosti, ni tujih investicij, ni zmanjšanja brezposelnosti, ni nove dodane vrednoti, ni razvoja, ni napredka, ni vzdržnosti javnih financ in ni svetle prihodnosti za Slovence, vsaj v Sloveniji ne.
Mladi, predvsem izobraženi, odhajajo iz Slovenije. Brezposelnost je velika. Kaj jim svetujete?
Naj le gredo. Tujina človeku da izkušnje, znanje, širino, nove priložnosti in te utrdi kot osebnost. Z odhodom bodo le pridobili. Hkrati pa naj ohranijo upanje, da se bo v Sloveniji situacija obrnila na bolje, kar bi pomenilo tako boljše ekonomske in politične razmere kot to, da jih bo Slovenija ob vrnitvi sprejela z odprtimi rokami in ne zavračala, kot se dogaja dandanes tistim, ki bi se želeli, obogateni z izkušnjo v tujini, vrniti v domovino.
Kakšna bo Evropa prihodnosti?
To je predvsem odvisno od nas samih. Menim, da so državljani preveč pasivni pri vprašanjih, ki se dotikajo oblasti in njenih ukrepov. Ko pa stvari gredo v smer, katere državljani ne podpirajo oziroma je sami ne bi izbrali, če bi odločali, so presenečeni in jezni. Treba se bo bolj angažirati in ne misliti, da je dovolj iti na volitve, potem pa iz naslanjača opazovati dogajanje. Treba je dati svoj glas, ga priključiti na ojačevalec in zahtevati, da oblast naš glas upošteva. Treba se je aktivno zavzemati za svobodo in odgovornost tako predstavnikov oblasti kot drugih sodržavljanov. Le tako bo Slovenija šla v smer, v katero si sami želimo, in ne v tisto, ki nam jo bodo izbrale interesne skupine, domače ali tuje.
Društvo Evropska Slovenija je pripravilo prvo Čajanko ob petih, na kateri ste bili med razpravljavkami o tem, ali je Evropa v Sloveniji in Slovenija v Evropi. Kakšno je bilo končno poročilo, ugotovitve, kako bi jih lahko strnili?
Okrogla miza je pokazala enoten pogled gostov srečanja na situacijo v Sloveniji. Soočamo se ne samo s problemi, opisanimi v odgovorih na prejšnja vprašanja, ampak tudi s krizo vrednot. Do slednje je prišlo, ker so se vrednote, kot so svoboda, odgovornost, delavnost in poštenost, predolgo teptale. Kako bomo kolesje spet obrnili v pravo smer, pa je zelo trd oreh.
Med posamezniki je čutiti precej evroskepticizma, nekateri celo obujajo čase na rdečo zvezdo, češ da je bilo takrat lepše. Kako odgovarjate na to?
Veliko je odvisno od tega, kaj mislimo z evroskepticizmom. En tip evroskepticizma je kritika mednarodnega povezovanja s sprostitvijo pretoka ljudi, blaga, storitev in kapitala, kar povečuje svobodo državljanov in na čemer je temeljila Evropska skupnost, predhodnica Evropske unije. Drugi tip je EVRO-skepticizem kot kritika skupne evropske valute evro. Tretji tip pa je EU-skepticizem, ki je nastal kot kritika Evropske unije, natančneje, kar nam je ta prinesla dodatno plast politike, birokracije, davkov, regulative in kanalov, kjer se napajajo interesne skupine. Tako je evroskepticizem lahko nasprotovanje povečanju svobode posameznika ali nasprotovanje zmanjšanju svobode posameznika. Ko pa v ta kontekst postavimo nekdanjo Jugoslavijo ali celo vse države, ki z rdečo zvezdo simbolizirajo prisego komunizmu, pa ni dvoma, da govorimo o kratenju svobode posameznikov. Zato je obujanje časov, ko smo Slovenci živeli v komunizmu, zatiskanje oči pred dejstvi oziroma želja po tem, da bi znova podjarmili državljane za lastne koristi. V vsaki družbi imamo take in drugačne ljudi. Imamo take, ki bi brez težav sodržavljanu lastnoročno izrezali pljuča, ker so lastna zapravili s kajenjem, če jim seveda za tako dejanje ne bi bilo treba odgovarjati. Imamo pa tudi take, ki bodo že ob tem, da je bilo nekomu onemogočeno izraziti mnenje, kričali na ves glas, da je kratena svoboda posameznika. Država je med drugim ustanovljena za to, da postavi pravila igre v obliki zakonodaje, kjer se ve, kaj je dovoljeno in kaj ne. Za varstvo pravic državljanov je nujno, da za državo in njene akterje veljajo ista pravila kot za navadne smrtnike. Komunizem je sistem, kjer za državo veljajo drugačna pravila kot za navadne smrtnike.
Pravijo, da kdor ne pozna svoje zgodovine, ne more graditi prihodnosti. V Sloveniji želijo nekateri potlačiti vse, kar je bilo v zgodovini z njihovega političnega stališča slabo, prevladovala naj bi ena resnica – po njihovi volji. Kakšno je vaše stališče do tega?
Res je, poznavanje zgodovine je zdravi temelj za prihodnost. Slovenija še čaka na dan, ko bo splošno sprejeto, da smo v SFRJ imeli politični sistem, ki je kratil človekove pravice in svoboščine. Da ne bomo govorili o abstraktih, odgovornost za ta dejanja nosijo posamezniki, ki so to kratenje naročili ali izvajali. Ni le žalostno, temveč sramotno, da naša država po več kot dveh desetletjih ni zmožna narediti koraka k razjasnitvi dogajanj, povezanih s sistemom nekdanje države. Zgodbe žrtev komunizma, nekateri so še med nami, redko slišimo v šolskih klopeh, medijih in javnem diskurzu. Namesto da bi obsodili dejanja, ki so privedla do teptanja pravic, in poskušali s tem popraviti krivice, v Sloveniji skrivamo ljudi, ki so te krivice utrpeli. Taka drža pove veliko o stanju duha v naši državi.
Nekateri so skeptični do liberalizma, drugi do neoliberalizma. Kaj vi menite o tem, kaj je prava pot?
Večina Slovencev, pa če se tega zaveda ali ne, ni nikoli izkusila ali razumela liberalizma. Slovenija je najmanj liberalna v Evropi. Najmanj. Zato je nezaupanje do liberalizma med Slovenci največkrat predsodek oziroma strah pred neznanim. Velik del krivde za razpihovanje tega strahu in predsodkov nosijo šolski sistem, mediji, nekateri sindikati in politiki na levici. Liberalni sistem pomeni svobodo in odgovornost posameznika ter enakost pred zakonom. Takega sistema si nekateri v naši državi zagotovo ne želijo, zato vsi ti napadi na liberalizem, ki ga največkrat imenujejo kar neoliberalizem, da zveni bolj umetno, strašno.
Več lahko preberete v Demokraciji.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
