Slovensko javnost je razburila prostodušna izjava Zmaga Jelinčiča Plemenitega, češ da je »narod glup«. To izjavo je z vdiranjem v zasebnost gostilniškega omizja razbobnal Vladimir Vodušek; menda po nalogu (nekdanjega) obveščevalca in Šarčevega svetovalca Damirja Črnčeca. Kako boli izjava, ki ni daleč od resnice, iz ust politika, namazanega z vsemi žavbami! Jelinčič ve, kaj govori, on ve, kaj njegovi volivci radi slišijo, on se že tri desetletja lahko norčuje iz povprečnega slovenskega volivca. Jelinčič ni osamljen; enako in podobno vzvišeno se vedejo številni drugi politiki, ki pa v arogantnih izjavah ne znajo biti jedrnati, zato ne žanjejo gromovitih medijskih odmevov.
No, posebna zgodba je seveda Janez Janša in njegov boj z mlini na veter (večinskimi mediji), saj je moral neodvisni Dnevnik na okope poklicati celo psihiatra(!) Gorazda V. Mravljeta. Ob strokovnjaku, ki prostodušno krši poklicno etiko, tisti, ki imamo zgolj nekaj kmečke pameti, lahko samo utihnemo z odprtimi usti.
Evropski poslanci kot peta veja oblasti?
Ob Janševem pismu generalnemu državnemu tožilcu Dragu Šketi smo se naposlušali in načitali pravnih ter »pravnih« mnenj o ustavni delitvi oblasti med zakonodajno, izvršilno in sodno vejo. Pogosto omenjamo še četrto vejo oblasti, kar naj bi bili mediji.
Kam pa spadajo evropski poslanci? Nekateri izmed njih se vedejo kot peta veja oblasti in jim je zato podobno kot medijem dovoljeno vse. Špecajo nas v tujini ter delijo nasvete in ukore nosilcem oblasti v Sloveniji. Iz Bruslja solijo pamet ljudstvu, ki jih je izvolilo, čeprav to preprosto ne ve, ne koga ne zakaj niti ne za kaj je volilo. Glavno opravilo naših osmih presežkov v pameti in demokraciji je dviganje rok med čredo 705 evropskih poslancev. Opravičujem se za morebitno krivično trditev, ki je sad objav slovenskih večinskih medijev, saj se ti s svojo strokovnostjo, objektivnostjo in seveda neodvisnostjo posredno in neposredno ukvarjajo z rušenjem aktualne vlade. Iz Bruslja v medijih prejemamo predvsem navijaška poročila o poskusih prevzgoje grdih in neposlušnih Poljakov in Madžarov.
Težko je odgovoriti na naslednja vprašanja, a vseeno poskusimo: 1. Kaj delata v Bruslju dr. Klemen Grošelj in neodvisna novinarka Irena Joveva? 2. Kaj dr. Milan Brglez počne poleg vodenja upravnega odbora Šahovske zveze Slovenije in razpihovanja marksističnih idej? 3. Koliko mandatov ima pred seboj še dr. Milan Zver, znan med drugim po tem, da je kot minister v srednjih šolah za tri leta ponarodele »cveke« nadomestil z »nms«? 4. Kdaj bo Romana Tomc spet vrgla kost za glodanje Mladini in Mihu Mazziniju? 5. Ali se Franc Bogovič uči pri Janiju Möderndorferju ali Möderndorfer pri Bogoviču športne discipline preskakovanja med strankami in listami?
Tanja Fajon, kandidatka za predsednico SD
Evropska poslanka Tanja Fajon je nenadkriljiva v neizmerni požrtvovalnosti, da spravi Slovenijo, vzhodno Evropo in zahodni Balkan k pameti po svoji meri, brani našo permanentno komunistično revolucijo, vceplja levičarsko agendo (obrednik, po Verbinčevem slovarju) in pogrinja rdečo preprogo pred migranti. Razumem, da evropsko poslanko dolgočasijo predpisi o dimenzijah kumaric in podobne traparije, s katerimi se med drugim ukvarja evropski parlament, vendarle pa od nje pričakujem stoodstotno zavzetost pri reševanju pomembnih izzivov, pred katerimi je Evropa.
So v začetku njenega tretjega mandata v Bruslju končno spoznali njen domet in nebrzdane neomarksistične težnje, da je ostala brez podpredsedniškega mesta v skupini socialistov in demokratov? Stranka SD skriva kot kača noge dejstvo, da med devetimi podpredsedniki in petnajstimi koordinatorji omenjene politične skupine ni Tanje Fajon (ne poslanca Brgleza). Zdaj lahko razumemo, da ima časa na pretek za slovenske notranjepolitične zdrahe in ne nazadnje za zmerjanje predsednika republike. Ob vsem tem je nepomembno, ali je podpredsednica, vršilka dolžnosti ali voditeljica (»duče«) Socialnih demokratov; ona se zaveda, pa ne reče tega, kar je bleknil Jelinčič, in se kar uspešno preriva s Šarcem za primat na levici.
Ljudmila Novak, kandidatka za predsednico RS?
S prizadevanji za netenje zdrah v domovini je Ljudmila Novak že spet zamudila priložnost, da bi bila tiho. Tistim, ki so jo nekoč zmerjali z »Ludamila«, že lep čas je z roke in jim všečno pomaga obračunavati s političnim tekmecem na desnici in ne nazadnje s politiko NSi. Tokrat so »neodvisni mediji« Večer, Žurnal 24, Svet24.Si, 24ur.com pograbili njeno politikantsko napletanje v zvezi s spremembami medijske zakonodaje. Evropska poslanka z drugim mandatom, profesorica jezikoslovja (ne prekarna natakarica), govori o lesenem železu, o ogroženosti neodvisnih(!) slovenskih medijev. Grdo, shizofreno! Žurnal je šel še celo tako daleč, da žensko farba s tem, da je njeno komentiranje vroče notranjepolitične teme priobčil v rubriki Predsedniška kandidatka.
Oportunistka? Njen tokratni nastop je nadaljevanje nečednega in nečastnega početja, ki sem ga že februarja okrcal v Časniku pod naslovom Usodne Milkine časopisne zdrahe. Tedaj ji je nemudoma v bran ognjevito stopila spletna Domovina in tudi v neodvisnemu Reporterju so z zamudo branili Ljudmilo Novak pred mojim primitivizmom. V Reporterju so se na najnovejši Milkin ukor Janši odzvali z nekajdnevno zamudo, ker so bili prezaposleni z moško prostitucijo. Nasprotno pa je Domovina ob najnovejšem medijskem spodrsljaju Novakove presenetljivo ugotovila, da je evropska poslanka »tokrat v celoti ustrelila mimo«. Spoštovana gospa Novakova, učite se pri Jelinčiču, ki problematičnih izjav ne oznanja ne na strehah ne v medijih. Proti prisluškovanju pa je tako kot večina drugih državljanov seveda nemočen.
Za konec razmišljanja pa še zloraba Prešerna, ki je prijatelja Čopa zbodel z: “V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da narmanjši fige.”
V Bruslju so dihurji, ki noč in dan žro d´narje, od sebe pa ne dajo, kar Slovencem in Evropejcem mar je.