Čeprav je bilo vaše življenje trdo, večkrat grenko kot sladko; vas ni pripravilo na dozo arogance in odtujenosti, ki je tisti dan vela iz izjav Mira Cerarja o gospodarstvu. Ob gledanju Dnevnika ste od samega razburjenja padli v komo, iz katere se niste prebudili dvajset let.
Danes je 17. marec 2035. Zaključujete dolgotrajen postopek rehabilitacije. Na koncu vsakega dne vam terapevtka opisuje tuj svet in vas pripravlja na življenje v njem. Vmes se je zgodilo nepojmljivo. V Sloveniji se je spremenil družbeni red. Slovenci ne živimo več v socializmu, ampak v kapitalizmu. Današnja tema rehabilitacije je privatizacija.
»Državnega podjetništva ni več. Pa saj tudi nikoli ni bilo ne podjetništvo ne državno. Donosi na premoženje so bili tako klavrni, da bi bilo mnogo varneje vse skupaj prodati in denar naložili na običajne varčevalne račune. Nekega dne je zmanjkalo tistih, ki so temu nasprotovali, zato smo nekaj podobnega tudi storili. Rezultati so bili tako dobri, da smo privatizacijo razširili na strateška podjetja in na javne podsisteme: zdravstvo, šolstvo in pokojninsko piramidno shemo. Vse!
Ko ni bilo več državnih podjetij, je usahnila z njimi povezana korupcija. Tajne določbe koalicijskih pogodb in na prtičke dragih restavracij zapisane kvote koalicijskih članic v nadzornih svetih in upravah državnih podjetij danes hranijo v muzejih. Koalicije so politično stabilnejše, saj so v preteklosti najpogosteje razpadle, ko so napovedale sprejetje smernic upravljanja državnega premoženja, ki niso bile povsem cerarjanske.
V organe političnih strank se članom z napačnimi ambicijami ne izplača več kandidirati: saj po njih ni več mogoče v nadzorne svete in uprave podjetij. Zato je v strankah manj notranjih konfliktov in več politike. Celo generalni sekretarji niso več agencije one-man-body-shopping državnih podjetij, ampak graditelji skupnosti.
Ministrstva so skrčila, odkar v njihovi sestavi ni več organov, ki so bedeli nad državnimi podjetji. Ministrske ekipe niso več zasute z lobiranji za dokapitalizacije, vlečenjem vzvodov za sestavljanje vodstvenih ekip podjetij ipd., lahko se posvečajo temeljnim nalogam. Državne sklade smo razpustili; preostale portfeljske naložbe dali v upravljanje najboljšim svetovnim skladom; genialni kadri, ki so jih te institucije toliko let monopolizirale, so naposled svoje velike strateške izkušnje začeli prenašati v zasebni sektor. Npr. Marko Golob, s. p., že petnajst let peče najokusnejše pleskavice na Tromostovju.
S privatizacijo šolstva in zdravstva smo depolitizirali sindikate. Država skrbi za javno dostopnost zdravstva in šolstva za vse, za izvajanje storitev pa najema zasebnike. S plačevanjem za učinke namesto birokratskih plačnih sistemov se sistem nagrajevanja znotraj podjetij oblikuje prosto, sindikati pa se namesto z državo pogajajo s podjetniki. Tudi splošnih stavk v zasebnem šolstvu in zdravstvu ni.
Več lahko preberete v Reporterju.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
