Slovenija leta 2041: v kakšni državi si želim živeti čez 25 let in kako priti do nje?
Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, če bi državo vodili kot eno veliko podjetje? Podjetje z dvema milijonoma zaposlenih, ki bi točno vedeli, kakšne so njihove vloge in naloge, delo pa bi opravljali z užitkom in strastjo. Slednja je sploh ključna, saj brez nje nimamo ambicij, predvsem pa nam za delo ni mar. Marsikdo bi ob tem pomislil: kako pa bi motivirali prav vsako mravljico, da bi nosila tovor njene dvakratne teže? Odgovor: vsako dobro delo mora biti nagrajeno, potem ni več samo delo.
V Sloveniji se premalo pogovarjamo. Večurni zbori, zasedanja in seje niso pravi način za spodbujanje akcije. Nedavno sem na nekem srečanju gospodarstvenikov po dveh dolgočasnih govorih mož z nesamozavestno držo in plahim monotonim izražanjem enostavno vstala in prekinila zadevo, ker smo izgubljali čas z neproduktivnimi debatami. Eni smo za akcijo. Zakaj? Ker enostavno deluje. Namesto da se pogovarjajo in odločitve sprejemajo samo tisti na vrhu piramide, se pri nas, v Skazi, pogovarjamo vsi. Ne pozabite, da ima piramida vrh lahko le, če ima osnovo. Vsak teden imamo zato dneve odprtih vrat, kjer lahko prav vsak od naših zaposlenih pove, kaj mu ni všeč na njegovem delovnem mestu. Če ne bi vsem ljudem dali glasu, ne bi niti pomislili, da je vzrok za počasnejšo proizvodnjo slaba organiziranost delovnih mest. Kako smo zadevo rešili? Zaposlene smo vprašali, kje oni vidijo rešitev. Skupaj smo spremenili sistem postavitve delovnih orodij in procesov v proizvodnji, kar je zmanjšalo kaos pri delu in povečalo učinkovitost. Težave so pogosto lažje rešljive, kot sprva mislimo. Tudi Slovenija mora svojim »zaposlenim« prisluhniti, saj imajo velikokrat dobre ideje.
Ob tem že slišim besede, »če vam kaj ni všeč, pojdite ven, v drugo državo«. Teh besed ne razumem. Živim v Sloveniji. Želim živeti tu in želim, da tu živijo in delajo tudi moji otroci. Želim, da besede dobiček, dodana vrednost, vizija in strast vstopijo v dnevni besednjak vsakega človeka. Želim prispevati k izboljšavam, ki bi našo državo naredile bolj konkurenčno, plače naših državljanov pa višje. Ena stvar namreč zagotovo drži: višje plače izboljšujejo kakovost in učinkovitost dela. Konec koncev moramo prav vsi plačati račune, najemnine, kredite in druge stroške življenja. Najbolj srečen je človek, ki je ob tem neobremenjen.
Kje vidim prihodnost Slovenije? V mladih. Mladi so neobremenjeni na drug način – ne bojijo se neuspeha. Letos smo jih v Skazi še posebej vključili in jih izzvali s poslovnimi nalogami, ki jim, če jih opravijo dobro, prinesejo lepe nagrade. Da, tudi v obliki zaposlitve. Ker v tem je v resnici bistvo težave naše države. Dobro delo pogosto ni nagrajeno. Mladi imajo odlične ideje, drzna razmišljanja in neobičajno logiko, mnogokrat pa so spregledani, ker so nas v zadnjih 25 letih naučili, da se spoštuje in posluša starejše ljudi, ki že leta in leta počnejo stvari na isti način.
Senioriteti in avtoriteti dajemo prednost pred inovativnostjo in drznostjo, ki sta v resnici v tako omejeni družbi edini pravi talent. Volja mladih bi v Slovenijo prinesla hitrejše odločitve, svežino idej, več delovnih mest, večjo porabo, zadovoljstvo ob delu, predvsem pa hitrejše procese. Ker če smo v čem dobri, je to birokracija. Ne vemo, kaj počnemo, ampak, pri bogu, da bomo imeli vse pravilno popisano.
Slovenija bi morala v naslednjih letih postati družba rezultatov. Kot vsako podjetje ustvari vizijo za naslednjih nekaj let, bi jo morala tudi država. Saj jo, vendar z mislijo na napačne vrednote. Vprašati bi se morali, kaj so naši trenutni cilji in kako jih bomo dosegli. Vsekakor niso enaki kot pred nekaj leti.
Več lahko preberete na delo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
