Mnogim se zdi, da je katoliška skupnost v Sloveniji v vseh pogledih izgubila moč (ali potencial), ki ga je imela leta 1990. Takrat je, to se zdi danes, dosegla vrhunec: številčno, moralno in politično.
Bila je glavna opozicijska sila, ki je ključno pripomogla k zlomu diktature, osamosvojitvi in zmagi v vojni. Tega bi se kristjani morali veliko bolj zavedati in za to biti ponosni. Če bi volitve (1990, 1992 ali 1996) bile poštene, bi v parlamentu gladko osvojila več kot tretjino glasov. Skupaj z laično desno sredino pa krepko polovico.
Danes je položaj povsem drugačen. Krščanska demokracija je v parlamentu obrobna. Mnoge gospodarske družbe v lasti Cerkve so neslavno propadle in prinesle pohujšanje. Tudi v mednarodnem merilu. K maši hodi bistveno manj ljudi. Veroučni razredi so se v četrt stoletja prepolovili. Številke se kažejo kot neizprosne tudi, ko primerjamo naklade verskega tiska, število novih maš in velikost množic mladih na duhovnih srečanjih. In prav nič ne kaže, da bi trend v naslednjih letih ustavil. Kaj šele – obrnil.
Ta precej črn(ogled)a slika je le ena plat medalje. Tista negativ(istič)na. Vedno je zato dobro sprehoditi se in na isti predmet pogledati še s kake druge strani.
Civilna družba, ki jo ustvarjajo slovenski katoličani, doživlja v zadnjih letih nesluten razvoj. Ne, nismo se zatipkali. Nesluten razvoj. Ki se še bolj vidi zaradi slovenske levice, kjer civilna družba zamira.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
