V času, ko se mnogi župniki selijo na nove župnije in je to glavna tema pogovorov, je časovno “usklajena” novica Dnevnika in Slovenske škofovske konference o odstopu močno odjeknila.
Kraševčevo maščevanje
Ljubljanski Dnevnik informacije črpa in postopoma objavlja – kot pravijo nekateri znotraj Cerkve – iz zajetnega dosjeja dokumentov, ki naj bi ga časniku izročil cerkveni menedžer dr. Mirko Krašovec. To je verjetno njegovo maščevanje. Danes prisilno umaknjeni menedžer, ki je desetletja po osamosvojitvi vodil gospodarske posle pod patronatom mariborske škofije in tihim, a močnim blagoslovom Slovenske škofovske konference, je s prstom pokazal na nadškofa dr. Antona Stresa in njegovega naslednika dr. Marjana Turnška že v znamenitem pismu škofom.
Krašovec ima po eni strani prav. Res so bili škofje odgovorni. Nihče pa na glas ne pove, da so bili zavedeni in da so verjeli v duhovniško besedo. Ko pa je kdo od zunaj (kot strokovnjak ali kot posvečen) začel postavljati vprašanja, so mu hitro pokazali, kako nima pojma. Arogantno in s pozicije moči. V Cerkvi seveda ni demokracije, zato so se lovke hobotnice tako razširile. Danes so lovke zadušile dva škofa.
Stresna leta
Nadškof Stres, lazarist kot njegov predhodnik dr. Franc Rode, je tragična figura. V igri za ljubljanskega metropolita naj bi bil že, ko so izbirali naslednika dr. Alojzija Šuštarja (1997). Mnogi duhovniki, ki so bili najprej navdušeni, po nekaj letih pa razočarani nad politiko nadškofa Rodeta (kar si njemu sicer le redko kdo upa povedati), so zato začeli obžalovati, da ni bil raje izbran umirjeni in odločni Stres. Po odhodu Rodeta na ministrsko mesto v Vatikan tudi ni bil izbran Stres. Sledila je nesrečna epizoda s škofom Uranom, ki mu je Rode ob umestitvi zaželel, da ne bi bil vran (priimek je nastal iz besede vran), ampak orel. Končno se je želja mnogih kristjanov in klera uresničila, ko je končno metropolit postal Stres (2010). A to je bilo verjetno že prepozno.
Stres je vmes dobival tolažilne nagrade, ki pa so njegovo kariero uničile, ker je bil prisiljen uklanjati se določenim vplivnih krogov škofij ob Ljubljanici in Dravi. Najprej je bil mariborski pomožni škof (2000), potem celjski ordinarij (2006), nato mariborski nadškof-pomočnik (2009) in še istega leta ljubljanski metropolit. Stresna leta za Stresa so se začela v Mariboru, v Ljubljani se je njegova kariera obrnila povsem navzdol.
Dve zanki okoli vratu
Mnogim se je zameril, ker je z zajetnim finančnim posojilom pomagal Mariboru, saj je verjel lažnim obljubam menedžerjev v kolarjih. S tem so mu nadeli prvo zanko okoli vratu. Druga zanka pa je bila njegova objektivna odgovornost za mariborsko obdobje. Ti dve zanki so počasi zategovali tudi pomembni slovenski možje v kolarjih. Da bi moral oditi, pa so postali prepričani tudi številni drugi laiki in duhovniki, ki so videli, da ostajajo mnogi pereči problemi nedotaknjeni. Predvsem zaradi največjega problema, gejevskega lobija, ki ga Stres ni omejil. Govorice o Stresovem odstopu trajajo že dve leti.
Iskanje novega škofa
Vatikan je potegnil potezo, ker se je vse skupaj že predolgo vleklo. Glavno vprašanje, ki se je postavljalo v vsem tem času, je namreč, kdo bo naslednik. Poznavalci so največkrat omenjali ime beograjskega nadškofa dr. Stanislava Hočevarja. Prekaljeni, uspešni diplomat in nekdanji predstojnik salezijancev v 69. letu je marsikomu ljub, ker je blag človek in ne mara ostrih potez.
Novi papež, ki je začel reformirati Cerkev, pa je prinesel novo logiko tudi v imenovanje škofov. Povsem možno bi bilo, da so se zato imena kandidatov vnovič premešala. Prenagljene odločitve so v Cerkvi redke, zato so si vzeli čas za premislek. V letu dni bodo razmerja tako v Vatikanu kot v Ljubljani veliko bolj jasna kot danes.
Po drugi strani pa tovrstne poteze iz Vatikana dajejo nova, dodatna sporočila. Za mariborsko afero mora Cerkev na Slovenskem najti krivce. Pravzaprav jih niti ni treba iskati, ampak samo pokazati s prstom nanje, saj je hierarhija odločanja jasna. Dozdajšnje izmikanje resnici, da se ljudje ne bi pohujšali, ne bo več mogla biti cerkvena taktika. Prazni metropolitski prestol pokaže tudi, da z delovanjem slovenske Cerkve ni vse v najboljšem redu. Začasna uprava je velikokrat zunanji znak nesposobnosti. Vse skupaj spominja na šolski vzgojni ukrep. Ukor. Vatikanski ukor.
Več: Planet Siol
