Pričakovana in že napovedana knjiga, ki jo je izdal spletni magazin Časnik, nosi naslov, ki kaže njegovo vodilno značilnost: Mnenja z mero. Knjiga obsega 373 strani, 72 izbranih člankov, ki so bili v preteklih letih izdani na Časniku, razporejeni v 3 sklope: politična kronika, refleksija o Cerkvi, zgodovina za prihodnost in več črno belih fotografij. Uvod v knjigo je napisal Aleš Maver.
Na predstavitvi knjige dne, 16. junija 2014, v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa, so izbrani govorci Aleš Maver (glavni urednik Časnika), Matej Avbelj (Evropska Slovenija), Matej Kovač – kolumnist, Jože Dežman – zgodovinar, Matic Kocjančič (Forum za dialog med vero in kulturo), Renato Podbersič – zgodovinar, Branko Cestnik – duhovnik, samostojni bloger in kolumnist, z besedam orisali pomen in vlogo Časnika v slovenski državi in družbi.
Od začetka pred 4 leti, ko se je začeol z nekaj pisci pa do danes, je Časnik občutno zrasel. Veliko več je piscev, člankov, več je tem in bolj so raznolike, naraslo je tudi število bralcev. Število obiskovalcev spletnega portala je več deset tisoč na mesec, špice so segale že preko štirideset tisoč.
Časnik je v slovensko družbo prinesel nov medijski prostor, ki pomaga na težavni poti spreminjanja v normalno družbo. Za to si prizadeva gibanje Evropska Slovenija, katere predstavnik Matej Avbelj je dejal, da je Časnik njen najboljši prijatelj. Slovenija je še daleč od normalnosti. Za voditelje imamo v veliki meri ljudi, ki so na voditeljska mesta prišli po poti negativne selekcije na podlagi ideoloških delitev. Temu bi lahko, poleg še marsičesa drugega, rekli diagnoza današnje slovenske družbe. Za normalnost države pa je nesprejemljivo na odgovorna mesta postavljati ljudi po ideološki izbiri. Zato je Aleš Maver povedal pomembno predpostavko v usmeritvi Časnika, da zdravljenje družbe ni mogoče ob napačni diagnozi, torej brez uvida in priznanja nesmiselne in uničujoče ideološke družbene delitve. Ta ne more voditi v resnično pluralnost in demokracijo, v kateri se nam ne bo treba bati obsodb brez dokazov, po volji močnih iz ozadja.
Zdravilo, o katerem se sicer veliko govori, a je tu in tam prisotno v družbi le v obliki redkih kapljic, je dialog. Potrebo po dialogu v družbi je na predstavitvi knjige Mnenja z mero poudarilo več govorcev. Pri Forumu za dialog med vero in kulturo si prizadevajo za dialoško zbliževanje med verujočimi in neverujočimi, je povedal Matic Kocjančič. To je pot, ki zahteva potrpežljivost in vztrajnost in zagotovo vodi k normalizaciji družbe, v kateri je bila vernost sistematično in dosledno potisnjena na obrobje in v sfero nečesa nenormalnega.
Poseben, srh zbujajoč, dialog imamo z mrtvimi iz revolucionarnega nasilja. Po besedah Jožeta Dežmana jih ne znamo ali nočemo dostojno pokopati. Kosti, zložene v gajbice v rovu Huda jama nemo vpijejo, družbena zavest jih odriva v neko temno podzavest, ki nezavedno podpira nasilje. Tudi v Cerkvi je vse večja potreba po dialogu, pravi Branko Cestnik, govorjenju o temah, ki nekako veljajo za tabu, se jih upajo lotevati le redki laiki in duhovniki. Potrebno se je pogovarjati o rešitvah problemov, četudi jih še ne poznamo. Le s prebojem obupne otrplosti, ki ni dialoška, bomo kot skupnost lahko napredovali. Na nek način je torej sedanji trenutek, ki je hip na to že zgodovina, v Sloveniji zgodovina nedialoga. Tudi zgodovinarji imajo pomembno nalogo – pisati o zgodovini, ki pravkar mineva.
Povezovanje z drugimi mediji, seveda predvsem katoliškimi, lahko Časniku in tudi medijem s katerimi se povezuje, pomaga pri uveljavljanju plemenite konservativne in klasično liberalne miselnosti v družbi. Sedaj je katoliška potisnjena na rob in na dno, klasično liberalna pa je prekrita z lažno liberalnostjo, s katero so se in se še kitijo nekatere politične stranke. Doslej se je Časnik še najbolj povezoval z Radijem Ognjišče, pomagali so tudi citati iz Časnikovih komentarjev v tedniku Družina, pa seveda družbena omrežja.
Pred Časnikom je torej še mnogo izzivov. Morda je med njimi tudi ta, ki ga je kot idejo predlagal eden izmed govorcev za vse katoliške medije: z raziskovalnim novinarstvom prehiteti prevladujoče medije, da bodo potem pri njih iskali informacije. Iz občinstva na predstavitvi knjige je prišel tudi predlog o vzpostavitvi dopisništva iz različnih krajev po Sloveniji in širjenju raznih novinarskih zvrsti, sedaj pač prevladujejo komentarji.
Časnik je pred kakšnim letom in pol vstopil v register medijev in tako postal spletni medij, ki je veljaven tudi po zakonu o medijih. V razmeroma kratkem času je zmogel ustvariti knjigo – zbornik svojih člankov. Iz misli o stanju v slovenski družbi in medijskem prostoru nedvomno opravlja pomembno poslanstvo in si je pohvale ter podporo, izraženo na predstavitvi knjige Mnenja z mero, popolnoma zaslužil.
Foto: Aleš Čerin
Video: Socialna akademija
Pripis uredništva: Knjigo Mnenja z mero je zaenkrat mogoče naročiti samo preko Časnika na povezavi.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
