Sveti Jurij je visoko, tik pod vrhom priljubljenosti v Sloveniji, gledano po številu cerkva in kapel, ki jih ima v seznamu RKC. Najbolj priljubljen svetnik je Sveti Miklavž, ki sicer nastopa pod dvema imenoma in ima 122 cerkva. Sveti Jurij jih pa ima 82. Sama podoba svetnika pa je taka, da odpira nekaj vprašanj in vnaša vame obenem dvom in spoštovanje. Zato sem se odločil, da ga pogledam od bliže, ampak strani, od koder se ga pa lahko gleda je kar dosti.
Naj začnem s citatom iz knjige Praznično leto Slovencev avtor Niko Kuret, prva knjiga, založba Družina, Ljubljana 1989:
»Naj se ne čudimo, če je cerkev danes, ko smo postali bolj kritični kakor kadarkoli doslej, tudi uradno razglasila o svetem Juriju tisto, kar so raziskovalci ugotovili o njem že pred stoletji. Zanesljivo vemo o njem samo to , da je bil vojščak višjega rodu, doma v Kapadociji. Vse drugo o njem je spletla legenda. Njegov slavni boj z zmajem se pojavi v njej šele v 11. stoletju. Njegovo junaštvo je brez dvoma pripomoglo k njegovi poljudnosti in priljubljenosti. Razumljivo je, da si ga je viteštvo izvolilo za svoj vzor in svojega zavetnika in da je po njem postal zavetnik mnogih dežel in mest. Kapela na ljubljanskem gradu je posvečena sv. Juriju.
Veljava, ki jo sveti Jurij uživa med našim ljudstvom, in razširjenost njegovega češčenja zlasti na slovanskem vzhodu pa nas navajata k sklepu, da je sveti Jurij nadomestil med Slovani neko pomembno pomladansko božanstvo, morda Jarila (Jarnika), Vesnika, čigar zasluga je bila, da je narava vsako leto zopet ozelenela , da je mogla živina spet na pašo in so posevki spet oživeli. Le tako so nam razumljive nekatere značilne šege in navade, ki proslavljajo mlado zelenje z mladim soncem vred in začetek paše. Poganskemu božanstvu so nadeli ime krščanskega svetnika in le-ta je sprejel vlogo, s katero za življenja ni imel nobene zveze. Tako je postalo Jurjevo po ljudskem koledarju začetek pomladi.«
Osnovna legenda o svetniku
Jurjevo je pomladni praznik, ki se praznuje 23. oziroma ponekod 24. aprila, po pravoslavnem koledarju pa 6. maja. Krščanski svetnik sveti Jurij je poznan po legendi, da ubija zmaja ali kačo. Starejše izročilo pozna zelenega Jurija, ki je bil v predkrščanski religiji Evropejcev praznik začetka pomladi. V Sloveniji je bil folklorni lik zelenega Jurija nekdaj splošno razširjen, do danes pa se je ohranil v Beli Krajini. Med Slovani je Jurij nadomestil pomembno pomladno božanstvo, verjetno Jarila. Jurij je prevzel mnoge lastnosti staroverskega Jarila, kot je prihod pomladi.
Folklora
Na celotnem Balkanu je bilo jurjevo, poleg kresne noči, 23. 6., eden najpomembnejših tradicionalnih letnih praznikov. Za pastirje je bil to glavni letni praznik, saj so na ta dan prvič gnali živino na pašo, zato je z jurjevim povezanih mnogo verovanj in magije. Po vsem slovanskem svetu je bilo jurjevo letna meja, ko se simbolično odpre narava, zato so s tem dnem povezane predstave o prihodu kač na “naš” svet iz onstranstva, kjer so bile čez zimo.
Včasih v legendah namesto svetega Jurija, ki ubija kačo, nastopa tudi sv. Marjeta, ki goduje 20. julija (na isti dan kot sv. Elija). Oba, sv. Jurij in sv. Marjeta, naj bi po mitoloških rekonstrukcijah nadomestila slovanskega boga Peruna, ki se prav tako bori s htonskim nasprotnikom Velesom v podobi kače oziroma zmaja. Perunov dan je v krščanstvu pripadal svetniku Eliji oziroma sv. Marjeti. Za časa življenja svetnik Jurij ni imel nikakršne povezave z ubijanjem zmaja, temveč je to dediščina starejših staroverskih religij.
Mitološka rekonstrukcija
Hrvaški etnolog Vitomir Belaj je na podlagi primerjalne metode slovanskih in baltskih ljudskih pesmi rekonstruiral zelenega Jurija kot božanstvo, ki se pojavlja skozi celo koledarsko leto. Za zimski solsticij, božič, se Jurij rodi, nakar ga ugrabijo Velesovi koledniki in ga odpeljejo v svet mrtvih, kjer ostane do pomladi. Na jurjevo se vrne na “naš” svet in s seboj prinese pomlad. Spozna svojo sestro Maro, s katero se pod imenom Ivan Kupalo (Kresnik) poroči na kresno noč, 23. 6. (poletni sončni obrat). Kasneje Maro prevara, zato ga njeni bratje ubijejo. Zadnjič naj bi se Jurij pojavil na večer pred božičem, ko ga v prispodobi klasja vržejo na ogenj. Naslednji dan se ponovno rodi in odide na svojo letno pot.
Legende o Svetem Juriju
Sveti Jurij je zavetnik Anglije, Genove, Ljubljane, Škofije Limburg, viteških redov, tabornikov, kmetov (geos je zemlja, orge je pridelovati), rudarjev, sedlarjev, kovačev, sodarjev, artistov, konj in živine, popotnikov, bolničarjev, ujetnikov, vojakov, jezdecev, v bojih vseh vrst, proti vojnim nevarnostim, proti skušnjavam, za vreme, proti vročici, proti kugi in je eden od štirinajstih priprošnjikov v stiski.
Redkokateri svetnik je obdan s tolikimi legendami kot ta mučenec iz Kapadokije. Njegova podoba – sedi na konju in se bojuje z zmajem, spada med najbolj znane upodobitve v krščanstvu. Od Oxfordske sinode leta 1222 je Jurij zavetnik Anglije, njegov praznik spada med največje v deželi. Na nemškem jezikovnem prostoru je eden od štirinajstih priprošnjikov v stiski. Mesti Genova in Ljubljana ter škofija Limburg ga častijo kot svojega zavetnika. Dežela Georgija (Gruzija) ima po njem svoje ime. Dardanele so se nekoč imenovale Morska ožina sv. Jurija. Samo v Angliji je temu mučencu posvečenih 160 cerkva. Rihard Levjesrčni je imenoval Jurija za svojega osebnega patrona. Ob vsem tem ni nobenih zanesljivih podatkov o Jurijevem življenju in delovanju, število legend pa je tako veliko, da velja ta svetnik tudi za mitološko osebo.
Najbolj znana legenda o Juriju je v srednjeveški knjigi »Legenda Aurea«, ki jo je napisal Jacopo da Voragine.
Po tej zgodbi naj bi Jurij prihajal iz imenitne družine v Kapadokiji, bil najprej vojak, pozneje pa tribun v rimski vojski pod cesarjem Dioklecijanom, čeprav je ta preganjal kristjane, med katere je spadal tudi Jurij.
V tistem času je deželo obvladoval zmaj, ki so mu morali vsak dan žrtvovati dve ovci, da so ga pomirili. Ko je zmanjkalo ovc, je zmaj zahteval človeške žrtve. Žreb, ki naj bi določil prvo žrtev, je izbral kraljevo hčer, ki se je oblekla v nevestina oblačila. Tedaj je Jurij s sulico napadel zmaja, ga ranil in pripeljal pred ljudstvo. Obljubil je, da ga bo ubil, če se bodo vsi pustili krstiti. Ko sta se ljudstvo jn kralj s tem strinjala, je Jurij ubil zmaja, potem pa krstil petnajst tisoč ljudi.
Preganjalci kristjanov so leta 305 Jurija ujeli. Vsa mučenja – privezali so ga na kolo in ga vrgli v vrelo apno – je prestal brez poškodb, Ta čudež je na kraljico naredil tako močan vtis, da se je spreobrnila, zaradi česar so jo pozneje skupaj z Jurijem obglavili pred mestnimi vrati. Vse to se je menda dogajalo v palestinskem mestu Lydda Diospolis.
Križarji so prinesli Jurijevo ime v Evropo. Tu so ga v srednjem veku zelo častili, vendar ne zaradi njegovega mučeništva, pač pa kot simbol viteštva. Med trinajstimi viteškimi redovi, ki so nosili njegovo ime je najbolj znan bavarski red svetega Jurija (st. Georgsorden). Vitezi so že od nekdaj častili sv Jurija kot svojega zavetnika.
Češčenje in običaji
Sv. Jurija so začeli častiti na bližnjem vzhodu, v Egiptu in Etiopiji. Pismena poročila potrjujejo češčenje sv. Jurija v mestu Lydda Diospolis, domnevnemu mestu mučenja sv. Jurija, in v Siriji. Najmočnejše se je njegovo češčenje razmahnilo na Cipru, V Kapadokiji in Gruziji. Od tod se je pozneje razširilo tudi v Rusijo in na Balkan.
Češčenje v Nemčiji je doseglo svoj vrhunec, ko je leta 896 škof Hato iz Mainza prinesel Jurijevo glavo na otok Reichenau v Bodenskem jezeru (samostanska cerkev sv. Jurija v Oberzellu).
V kmečkem življenju spada sveti Jurij med pomembne svetnike. Od Jurjevega naprej se ne sme stopiti na polje. Kot vremenski svetnik Jurij v kmečkem koledarju prinaša sneg: Sv. Jurij ponavadi prijaha na belcu.« Služabniki so na Jurjevo lahko zamenjali svojega gospodarja, obresti so se lahko odložile največ do Jurjevega. Tega dne ljudje mislijo predvsem na konje, župniki blagoslavljajo konje, marsikje, zlasti na Bavarskem, poznajo tradicionalne obhode na konjih (večinoma na nedeljo po Jurjevem).
Jurijeve cerkve so v zahodnih deželah dokazane že v 6. stoletju, na primer v Mainzu, Parizu in Neaplju. Domnevne Jurijeve relikvije pa častijo v več evropskih krajih.
Vir: Svetniki in godovni zavetniki, za vsak dan v letu, Vera Schauber in Michael Schindler, 1995 Mladinska knjiga Ljubljana
Cerkve sv. Jurija na Slovenskem
Vir: Svetniki in godovni zavetniki, za vsak dan v letu, Vera Schauber in Michael Schindler, 1995 Mladinska knjiga Ljubljana
