Švedski model upravljanja epidemije covid-19 je v krizi in ga ni vredno posnemati. Kmalu se bo pokazalo, da je mantra vodilnega epidemiologa, češ da švedska strategija temelji na vzdržnem modelu, ki je naravnan na dolgotrajno spopadanje z novim koronavirusom, ne pa na strogih ukrepih, iluzija.
Ali si predstavljamo, da lahko ignoriranje nošenja mask oz. zapoved nenošenja mask traja še nekaj mesecev?
Kakorkoli ocenjujemo švedski pristop k obvladovanju epidemije covida-19 – kot neodgovorno in neuspešno eksperimentiranje ali kot poizkus libertarnega in permisivnega pristopa, ki je (morda) uspešen na dolgi rok – pa se iz njihovih izkušenj lahko marsičesa naučimo, tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Predvsem pa je važen kontekst, ki nam omogoči razumevanje epidemioloških procesov in trendov, kar pomeni tudi priložnost za ponovno analizo švedske družbe. Teza tega članka je, da je ravnanje švedske vlade in zdravstvenih oblasti pogojeno po eni strani s političnimi težnjami, ki jih narekuje nacionalni interes ali t. i. suverenizem, po drugi pa z odklonom od nekaterih znanstvenih/strokovnih spoznanj. To bi lahko imenovali epistemološki (znanstveno-spoznavni) revizionizem. Dotaknili se bomo še drugih značilnosti/posebnosti te družbe/države.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Kot da je bilo sproščanje ukrepov ob koncu prvega vala prehitro in premalo previdno
Že na začetku lahko navedemo njihovo glavno avtoriteto na področju epidemiologije dr. J. Gieseckeja, predhodnika in svetovalca sedanjega popularnega vodje Agencije za javno zdravje (ki ima enako funkcijo kot naš NIJZ) dr. A. Tegnella. Njegova teza je, da se preventivni ukrepi zapiranja (lockdowna) laže sprejmejo in uvedejo, dosti teže pa je speljati sproščanje in odpravo teh ukrepov, ne da bi to izzvalo nezaželene oz. negativne posledice. S tem je zadel žebljico na glavico. Večina držav EU in drugih tako ekonomsko najrazvitejših (kot ZDA) kot tudi manj razvitih (v Južni Ameriki ali vzhodni Evropi) je po prvem valu konec maja ali v juniju prehitro odpravila določene preventivne ukrepe, s tem da tudi ni povečala zdravstvenih zmogljivosti. Celo superbogata Švica (kjer se epidemiološka slika slabša) tega ni naredila, o čemer poroča njihov glavni dnevnik Neue Zürcher Zeitung.
Ko se je konec septembra ali v začetku oktobra začel drugi val, pa smo se spet znašli v procesu zapiranja, ki pri ljudeh ni naletel na takšno odobravanje kot v marcu. Tako je bilo tudi pri nas. Pri odpiranju ob koncu prvega vala bi morali biti zelo previdni. Ta tema oz. motnja ne bo kar izginila. Tu se opremo na razlikovanje med nevarnostjo oz. naravnimi katastrofami na eni strani ter tveganjem na drugi strani, ki je proizvod družbenih odločitev (U. Beck).
Epidemija covida-19 je bržkone zmes tako naravne nesreče kot družbenih odločitev, je nevarnost in tveganje. Nevarnost bomo do določene mere odpravili s cepivom ali novimi zdravili, toda tveganje za ponovne izbruhe podobnih epidemij ostane, če ne spremenimo svojih odločitev in življenjskega sloga na različnih ravneh.
Švedska v primerjalnem epidemiološkem okviru
Vrnimo se k švedskemu primeru epidemiološke slike, ki je nihala med eruptivnostjo v času aprila do konca maja, nato pa se je v treh poletnih mesecih krivulja okuženih, hospitaliziranih in umrlih obrnila navzdol in celo kazala znake latence oz. se je zdelo, da je epidemija obvladana. Res je, da švedski epidemiologi, infektologi in drugi eksperti s področja biomedicine, ki se strinjajo s prevladujočo uradno paradigmo, ne verjamejo v hitro eliminacijo virusa, predpostavljajo pa, da ga je mogoče iztisniti, omejiti glavna žarišča, s tem pa zagotoviti, da zdravstveni sistem nemoteno deluje. Menijo pa, da to ni mogoče z zapiranjem javnega življenja in s strogimi predpisi, temveč s tem, da apelirajo na državljane, naj se držijo nekaterih pravil, kot so fizična oz. socialna distanca (omejitve zbiranja na petdeset ljudi), higiena rok in po možnosti delo ali študij od doma ter uporaba javnega prevoza le v nujnih primerih.
Sami to izrecno postavijo v okvir švedske demokracije, ki temelji na posamezniku oz. je mešanica kolektivnih socialnih pravic ter liberalno, celo libertarno poudarjenega individualizma in pravic posameznika ter njegove zmožnosti, da te pravice in odgovornosti razume in jih udejanja.
Na to izhodišče – ki pa implicitno vsebuje ideologijo vitalizma, kar posledično (lahko) pomeni krhanje medgeneracijske solidarnosti – je cepljena doktrina čredne imunosti, za katero pa zdaj pravijo, da ni njihov glavni cilj, temveč »stranska posledica« relativno permisivnih ukrepov. Vendar do tega v realnosti ni prišlo, celo v Stockholmu naj ne bi bilo dosti več kot deset odstotkov ljudi, ki so bili izpostavljeni virusu in razvili imunost (protitelesa) proti njemu.
Zakaj je bila švedska strategija boja proti covidu-19 neuspešna
Ko je švedski politolog (Pierre, 2020) junija zaključeval svoj članek, v katerem je kritično obravnaval strategijo zajezitve covida-19, je navajal primerjave s sosedami in prišel do ugotovitve, da je bila ta strategija neuspešna. Pri tem se je skliceval na izjave Anikke Linde, ki je bila pred Giesekom (in Tegnellom) vodja Agencije za javno zdravja. Izpostavila je glavne napake, ki so jih v marcu zagrešile zdravstvene oblasti pod Tegnellovem vodstvom, zlasti prepričanje, da asimptomatske osebe ne morejo okužiti drugih ter dejstvo, da niso ustavili letalskih povezav s Kitajsko in Iranom ter oklicali enomesečne zapore za razmislek, kako naprej.
Po daljšem poletnem premoru je epidemija namreč na Švedskem postopoma in vztrajno spet začela kazati zobe. Še konec oktobra se je zdelo, da je Švedska precej na boljšem od večine držav v EU, z začetkom novembra pa je zaznavna erupcija okuženosti, mortaliteta je počasi naraščala, tako da ima kljub temu ta država trenutno skupaj v prvem in drugem valu 609 umrlih na milijon prebivalcev (6164 vseh umrlih) ter petkrat več obolelih na intenzivni negi kot dvema tednoma. Celo več: prvič se je zgodilo, da v ospredju komuniciranja z javnostjo ni več dr. Tegnell, temveč predsednik vlade, socialdemokrat S. Loefven, ki je sodržavljane posvaril, da gredo stvari v napačno smer in da jih čakajo temni novembrski dnevi.
Prvi in drugi val
Prvi val oz. praval se je pojavil s prvimi okužbami, ki so bile ugotovljene decembra 2019 v Wuhanu, v februarju je zajel Italijo in Iran (pa tudi Južno Korejo in Japonsko). Pohod virusa pa so tako na Kitajskem kot v celotni vzhodni Aziji z rigoroznimi metodami več ali manj spretno obvladali oz. iztisnili. Ko se je virus pojavil v Evropi, konkretno v Italiji oz. Lombardiji, kjer so ukrepe zapiranja uveljavili prepozno (Rudan, 2020), pa ni bilo tako. Epidemija se je začela hitro širiti začela najprej v mediteransko-atlantskem pasu Evrope in ZDA, kmalu zatem tudi v Latinski Ameriki.
Po daljšem poletnem obdobju latence se je s septembrom (ponekod še prej) pojavil drugi val, sprva ne zelo intenziven (razen ponekod na Balkanu in tudi Moldaviji), nato pa v oktobru sledi erupcija, ki je zajela tudi države oz. regije, ki v prvem valu niso bile prizadete (Višegrajske države, zlasti Češko, nenavadno hitro se je epidemiološka slika poslabšala v Sloveniji).
Razdelitev držav po številu umrlih v prvem in drugem valu pandemije
Glede na trenutno število umrlih v prvem in drugem valu (14. novembra 2020) za covidom-19 (in upoštevajoč še druge podatke iz Corona Worldometra in drugih baz, kot so število okuženih, število pacientov na intenzivni negi), bi lahko naredili naslednjo razdelitev:
- Države z manj kot stotimi umrlimi na milijon prebivalcev: sem spadajo v Evropi Norveška, Finska, Islandija, Latvija, Estonija, Ciper ter še vedno Slovaška. V Aziji epidemija ni pustila velikih opustošenj (bolj izrazito v Iranu ter Armeniji, trend naraščanje je v Indiji). Zlasti imajo nenavadno majhne posledice v vzhodnoazijskih državah – na prvem mestu je Kitajska, če naj verjamemo uradni statistiki. Druge države (Tajvan, Singapur, Hongkong, Južna Koreja in Japonska) izkazujejo manj kot dvajset umrlih na milijon prebivalcev. Malo so prizadete tudi afriške države (razen Južnoafriške republike) ter Avstralija, Nova Zelandija in celotna Oceanija.
- Več kot sto umrlih in manj kot tristo imajo Grčija, Litva, Danska, Nemčija, Avstrija, Hrvaška, ki vseeno nima takih posledic kot Slovenija. Poljska je še vedno v tej kategoriji, vendar število okuženih in umrlih v zadnjih dveh tednih tam strmo narašča. Zunaj držav EU: sem spadajo Srbija, še vedno Belorusija, Rusija in Ukrajina, vendar s trendom, ki ni obetaven.
- Naslednja kategorija obsega države z več kot tristo in manj kot šeststo umrlimi na milijon prebivalcev: Irska, Slovenija (trenutno štiristo umrlih na milijon prebivalcev), Češka (že blizu šeststo – vendar se stanje/erupcija umirja), Romunija, Bosna in Hercegovina.
- Tu so države, ki imajo od šeststo do devetsto umrlih. Gre za vse atlantsko-mediteranske države, ki so bile med bolj prizadetimi že v prvem valu (Adam, 2020), od Švedske do Velike Britanije, Italije do ZDA zunaj Evrope, tu je tudi večina držav Srednje in Južne Amerike (Mehika, Brazilija, Ekvador, Čile, Bolivija …). Poleg njih še Črna gora ter Severna Makedonija. Največjo stopnjo smrtnosti v tej skupini beleži Španija.
- Več kot devetsto umrlih na milijon prebivalcev: tu sta dve izrazito različni državi: Belgija (1232 umrlih na milijon) – ki je najbolj prizadeta v svetovnem okviru – ter Peru (1060 umrlih) v Južni Ameriki. Tu se stanje umirja (kar je pomembna informacija), v Belgiji pa ne (še). Najbolj prizadet, in to prav v dramatičnem smislu, je Bruselj, tako rekoč naše glavno mesto, vendar se EU obnaša, kot da gre za normalno situacijo.
Značilnosti švedske družbe – med stereotipi in novo realnostjo
Omenili smo že suverenizem. Gre za težnjo po ohranjanju glavnih vzvodov odločanja v rokah (lastne) države in domače elite. Ni rečeno, da gre za zapiranje, zlasti v ekonomskem smislu je možna velika odprtost – tudi glede migracij ali aktivnosti v mednarodni politiki. Vendar strogo z vidika nacionalnega interesa. Pri Švedski (podobno velja za Dansko, ne pa za Finsko) se to kaže v njeni dokaj pasivni vlogi v EU in tudi v tem, da ta država implicitno in de facto (ne vedno de iure) nasprotuje večji stopnji integracije. Konkretno: ta država je sprejela odločitev, da se ne vključi v evrsko območje. Drugače od višegrajskih držav, ki jih obtožujejo suverenizma in nacionalizma, ne vodi kulturnega boja z vodstvom EU.
Suverenizem je osnovni okvir, ki določa in spodbuja eksperiment s covidom-19 oz. švedski odklon od EU in tudi Mednarodne zdravstvene organizacije (WHO). WHO se do švedskega suverenizma in revizionizma obnaša izrazito dvolično. Ta »sonderweg« je seveda povezan z notranjo politiko in politično kulturo, ki temelji na občutku izjemnosti in posebnosti.
Konsenzualizen ni nujno samo pozitiven, povzroča lahko pretiran konformizem
Drugi in za razumevanje švedske strategije obvladovanja pandemije pomemben dejavnik je konsenzualizem. Velja, da gre za državo/družbo konsenza z visoko stopnjo zaupanja v politične institucije (in tudi medsebojnega zaupanja). Sedaj prihaja pri nekaterih švedskih intelektualcih in znanstvenikih do spoznanja, da ta vidik ni nujno samo pozitiven, da lahko povzroča pretiran konformizem. O tem priča izjava sekretarja Švedske kraljevske akademije znanosti G. Hanssona, ki pravi: »Morda imamo Švedi preveč kulture konsenza …,« in pristavlja, da za znanost to ni dobro (v Vogel, 2020, o tem tudi Pierre, 2020). To je razvidno v visoki podpori javnega mnenja za vladno in Tegnellovo strategijo obvladovanja epidemiološke krize, čeravno je bila ta strategija v prvem valu izrazito neuspešna, trenutno pa tudi kaže znake poslabšanja.
Sedaj pa se – sicer z zamikom v primerjavi z drugimi evropskimi državami – spet pojavljajo negativni trendi. To ne vpliva niti na samo strategijo niti na njene nosilce. In ravno v tem, da se po inerciji konsenza ohranjajo pristopi, ki evidentno zahtevajo korekcije, nasprotniki epistemološkega revizionizma prevladujočih ekspertnih in znanstvenih teles vidijo glavni problem švedske družbe (več o tem v Vogel, 2020; Pierre, 2020, ter Sajovic, 2020).
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Ob dolgotrajni vladavini socialdemokracije je švedska družba zelo izobražena in inovativna
Konsenzualizem je v tesni zvezi s predstavo o tem, da Švedska kot država blaginje socialdemokratskega tipa ljudem zagotavlja varnostno mrežo in beneficije, ki jih državljani drugih držav nimajo ali jih imajo v manjši meri. To bo v grobem držalo, vendar pa je v zadnjih dvajsetih in več letih gotovo prišlo do mnogih sprememb in reform, ki so skrčile obseg države blaginje, so pa tudi šle v smer neoliberalizma. Gotovo je napačno mišljenje ali stereotip, da je švedska družba sinonim za enakost in majhno razslojenost. Podatki (gini1 in gini2) kažejo, da so sicer plačne razlike relativne majhne (vendar ne tako majhne kot v Sloveniji), so pa razlike v premoženju izjemno visoke (seveda dosti višje kot pri nas).
Prav tako je prišlo do privatizacije prej državno vodenih institucij, kot so domovi za starejše in šole. Tako naj bi zasebne (»svobodne«) šole, ki pa so javno financirane (z vavčerji) zdaj obiskovalo dvajset odstotkov učencev (Crouch, 2019).
Pomemben vidik švedske družbe je tudi uporaba meritokratskih kriterijev pri upravljanju s človeškimi viri. Sicer lahko sklepamo, da dolga vladavina in hegemonija socialdemokracije pomeni tudi tveganje za klientelizem, vendar ne moremo zanikati, da je ta družba tehnološko in inovativno zelo močna in po mnogih kazalnikih vodilna v tem smislu v EU. To recimo kažejo poročila European Innovation Scoreboard (Evropska inovacijska lestvica). To velja tudi za znanost ter visok delež populacije, ki ima zaključeno terciarno izobrazbo.
Kar velja za mednarodno znanost, je na Švedskem pogosto tarča posmeha, celo nasprotovanja
V tej zvezi je treba podčrtati epistemološki revizionizem, ki zanika nekatera dejstva ali zakonitosti, ki jih mednarodna znanost zagovarja. Najbolj eklatanten primer je nošenje obraznih mask kot zaščite pred okužbo. Zdravstvene oblasti ne samo, da ne priporočajo mask, ampak jih odsvetujejo. To je seveda v nasprotju z Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Omenili smo Tegnellovega predhodnika J. Gieseckeja v pozitivnem smislu. Zdaj ga moramo v negativnem. Kot nasprotnik nošenja mask in zagovornik ideje čredne imunosti je bil vseeno letos imenovan na visok položaj v WHO. Ali je to zaradi tega, ker Švedska velja za enega večjih donatorjev te in drugih humanitarnih organizacij? Spet to lahko interpretiramo kot nevaren precendens ali pa kot težnjo po pluralizmu znanstvenih resnic in mnenj oz. soobstoju različnih epistemoloških skupnosti.
Kljub sedanjemu stanju, v katerem zaznamo načelo konsenzualizma tudi v znanosti in stroki, pa so se ravno tu že zgodaj spomladi pojavili zametki opozicije, ki nasprotuje švedskemu znanstvenemu revizionizmu oz. zahteva prevetritev oz. zaostritev sedaj preveč neobveznih ukrepov ali celo njihovo odklanjanje (maske). Nasprotniki uradne strategije in nasprotniki epistemološkega revizionizma so večkrat nastopili v javnosti. Znana je skupina »22«, ki sedaj vključuje petdeset znanstvenikov in sto petdeset podpornih članov, ki nastopajo pod imenom Vetenskapsforum Covid-19 (Znanstveni forum za covid-19), bilo je tudi več peticij (eno je aprila podpisalo dva tisoč strokovnjakov). Res pa so njihova prizadevanja manj odmevna v medijskem prostoru. Celo več: nekateri nasprotniki Tegnella in Gieseckeja poročajo o tem, da jih imajo v okolju, kjer delajo, za nergače in nevarne za družbo, prihajajo celo informacije, da so nekateri izgubili službo (Vogel, 2020). Podobno naj bi veljalo za ljudi, celo zdravnike, ki nosijo maske: gledajo jih postrani.
Kako se bo švedski model oz. eksperiment končal?
Gotovo bo prišlo do korekcij, morda tudi do zamenjav v Agenciji za javno zdravje in drugod, čeprav se to zdaj ne zdi realna opcija. Odvisno je od tega, kako se bo (če se bo) zaostrovala epidemija, kako stabilna bo manjšinska vlada oz. ali bo v vladi prišlo do sprememb, po drugi strani pa od tega, kako bo potekala diskusija v znanosti in stroki. V tem smislu je na mestu zaupanje v švedsko meritokracijo in znanost, tako naravoslovno oz. biomedicinsko kot tudi družboslovno, da bo preprečila padec v konsenzualno enoumje.
Sklep
Lahko samo rečemo, da se v smislu operativnega vodenja strategije od njih ne moremo dosti naučiti. V tem pogledu so neprimerno bolj zanimive sosede Švedske: Danska, Finska in Norveška (ter Islandija). Te so pa res – vsaj do zdaj (14. novembra 2020) in kot izhaja s seznama petih skupin držav – uspešne v spopadanju z covidom-19. Pa brez epistemološkega revizionizma. Prav tako so podobno uspešne baltske države, zlasti Estonija in Latvija. In seveda na vzhodnem Mediteranu Ciper in še vedno tudi Grčija. Isto velja (vsaj za zdaj) za Slovaško. So pa to – razen slednje – geografsko gledano otoške ali obrobne evropske države.
Končajmo z mislijo, da je švedski model upravljanja z epidemiološko krizo sam v krizi in ga ni vredno posnemati. Menim, da se bo kmalu pokazalo, da je mantra vodilnega epidemiologa, češ da švedska strategija temelji na vzdržnem modelu, ki je naravnan na dolgotrajno spopadanje z novim koronavirusom, ne pa na strogih ukrepih, iluzija. Konkretno: ali si predstavljamo, da lahko ignoriranje nošenja mask oz. zapoved nenošenja mask traja še nekaj mesecev?
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
