Avtor: Boštjan M. Turk. Več: Siol. V slovenski politiki, sta v zadnjih dveh mandatnih obdobij obstajali samo dve osebi, ki sta se tedensko “dokazovali” v aferah, prestopkih, kršitvah: Zoran Janković in Katarina Kresal. Turk ugotavlja, da je prvi slednjo sicer premagal v številu atentatov na zakonsko materijo, ki ureja stanje v republiki, a je zadnja izpadla iz politične igre, prvi pa je v njej 4. decembra 2011 celo navidezno zmagal. Kje so torej vzroki razlike med predsednikom Pozitivne Slovenije in nekdanjo ministrico za notranje zadeve?
Odgovor po avtorjevo ne bo pomenil ničesar pozitivnega za današnje stanje duha v domovini, se je pa odpravil ponj nekoliko dlje v polpreteklo zgodovino: “Iz nje smo izšli ne zaradi apriornega nestrinjanja na nacionalni osnovi (s Hrvati, Srbi, Muslimani), temveč zato ker se je v SFRJ-ju uveljavil tip politične (in siceršnje) subkulture, ki ga v avstrijskem imperiju oblikovana zavest večine Slovencev ni več prenesla. Ta subkultura je pomenila sprenevedanje, neresnice, krajo družbenega premoženja, splošno neodgovornost. Jugoslovanski politiki so tedaj govorili jezik, ki je bil v popolnem neskladju s stvarnostjo, Milošević je na primer začenjal svoj pohod na oblast z “retoriko”, ki je bila pod vsako ravnijo, Fikret Abdić je oplenil pol države s svojim Agrokomercem in tako dalje.
….
Ko smo se osamosvajali, je bil spomin na nekdanjo domovino (op. avstrijsko cesarstvo), predvsem pa njene navade (red, odgovornost, uspešnost), še živ. Pogledati je bilo treba le čez severno mejo in je postalo jasno, koliko smo v času socialistične Jugoslavije nazadovali.”
Avtor razmišjanje zaključi z ugotovitvijo, da smo ob koncu prejšnjega tisočletja balkansko subkulturo uvozili nazaj. “Komunistični gverili, kakršna se je oblikovala ob koncu vojne, smo spet začeli podeljevati insignije, ki ji niso lastne. Dobili smo kult partizanstva, katerega talec smo še danes. Hkrati se je prek različnih “melosov” k nam zasejala popularnost najbolj elementarne balkanske pop kulture, subkulturni vzorci pa so se prek vedenja, ki smo ga poznali v osemdesetih, začeli vračati skozi odprta vrata. Sčasoma se je moralna klima v državi toliko “zmehčala”, da smo dobili človeka, ki mu je dovoljeno vse. Kot je bilo dovoljeno vse Slobodanu Miloševiću in Fikretu Abdiću, je to tudi Zoranu Jankoviću. Tretjina volivcev se z logiko (balkanske) subkulture več kot identificira, še bolj skrb vzbujajoče je, da ima Janković največ podpore prav v prestolnici, ki je med najbolj razvitimi deli naše države.
Če je Zoranu Jankoviću dovoljeno vse, to ni zaradi tega, ker bi bil tip nadčloveka, strokovnjaka za sleherno vprašanje, ki bi le utegnilo pestiti državljane. To je zato, ker je postal mali Slobodan Milošević, v eni generaciji pa se je toliko ljudi mentalno vrnilo nazaj v subkulturnost (Balkan), da takšen vzorec lahko živi in se še naprej razvija. Afere so nujno gorivo njegove popularnosti, brez njih bi kot tak nehal obstajati. Zato bi se zaradi njih sploh ne smeli vznemirjati.
Spoznanje ob koncu je, da bo pot v evropsko normalnost še zelo dolga, če sploh bo.”
Več: Siol.
