“Komu bi se raje dal operirati: poštenemu povprečnežu ali genijalnemu ženskarju?” Tak odgovor ponavadi dobim, če omenim pomembnost morale in značaja v javnem življenju. Zdi se, da večina ljudi moralo razume kot nekaj zasebnega, celo intimnega. Nekaj, kar nima nobene zveze s profesionalnim življenjem.
Toda alternativa med povprečnežem in ženskarjem je zavajajoča, v kolikor predpostavlja, da so vsi poštenjaki povprečni in vsi odličnjaki pokvarjeni. Pa ni tako. Zato bom vedno iskal odličnjaka, ki je pošten. K osebni, poslovni in politični zrelosti sodi, da razumem, da je vsak odnos najprej odnos med ljudmi. Nekateri odnosi so taki, da zahtevajo visoko strokovno usposobljenost. Kar pa nikakor ne izniči njihovega človeškega temelja.
Med pacientom in denarnico
Ostanimo pri zdravnikih, ki uživajo velik prestiž in moč v naši z zdravjem in počutjem obsedeni kulturi. Prestiž in moč se da dobro vnovčiti, kar vedo farmacevtske družbe, ki zdravnike obsipajo z denarjem in bonusi. Koga bi vi izbrali za svojega zdravnika: nekoga, ki dobi provizijo za recept ali poseg, ali tistega, ki tega ne vzame? Saj samo po sebi ni nič narobe, če sprejme darilo. Ampak vsi vemo, kako je s tem: če bo zdravnik plačan “po prometu”, lahko pripelje do tega, da bo predpisoval manj učinkovita, dražja ali nepotrebna zdravila ter opravljal nepotrebne posege. To se vedno znova dogaja.
V politiki je značaj veliko bolj pomemben kot v zdravstvu. Zdravnikovo delo je praviloma usodno za majhno število pacientov, njegovo uspešnost je mogoče oceniti v kratkem času in z veliko stopnjo gotovosti: človeku gre bodisi bolje, enako, ali slabše kot pred zdravljenjem. Delo poslanca, ministra ali predsednika vlade pa ima posledice za milijone ljudi in za desetletja. Prav toliko časa lahko traja, predno se pokažejo rezultati. Zadolževanje, od katerega družba nima nobenih drugih koristi kot to, da ustvarja videz blagostanja in enakosti, je kamen okrog vratu sedanje in naslednje generacije, ki bo morala z obrestmi plačati vsak sposojen evro.
Ko dovoljuje korupcijo in klientelizem ali so v njima celo aktivno udeleženi, politiki, javni uslužbenci, sodniki in tožilci spodkopavajo temelj človeške družbe, ki je pravičnost. Ko je temelj dovolj oslabljen, se lahko zgodi, da že majhna skupina brezvestnih (ali zaslepljenih) “revolucionarjev” stavbo toliko zamaje, da se zruši na glave ubogih ljudi. V tem je realna nevarnost ulice, ki v teh kriznih časih rada pokaže svoj grdi obraz: v deset tisočglavi množici skrita skupinica teroristov lahko naredi veliko škodo.
Demokracija je za zrele ljudi
Ena od najhujših slabosti demokratičnega sistema je v tem, da deluje samo takrat, kadar je večina državljanov zrela in ima visoko stopnjo moralnosti. Zrelost in moralnost se kažeta na primer v tem, da ljudje državo vzamejo za svojo. Vedo, da gre dobesedno za njihov denar in prihodnost in temu primerno ukrepajo. Slovenec z 10.000 evri letnih dohodkov na volitvah izbere majhno skupino ljudi, ki bodo upravljali z drugimi 10.000 evri, ki jih je on sicer zaslužil, vendar jih bo zanj in v njegovem imenu porabila (para)država. Ta (para)država je lahko tudi parazit, če za njenim krmilom sedijo ljudje s parazitsko miselnostjo. Parazitska logika pa se ne pokaže šele po volitvah, ampak je vidna že v kandidatovem prejšnjem življenju – tudi privatnem, ne le javnem.
Slovenec, ki ima 10.000 evrov prihodkov na leto na volitvah izbere ekipo, ki bo krojila višino njegove pokojnine in usodo njegovih otrok. Če ima težave pri odločitvi, naj na mizo položi fotografije kandidatov v svoji volilni enoti, fotografije predsednikov in predsednic strank in 40.000 evrov. Ter naj se vpraša, komu od njih jih bo zaupal v upravljanje. Kateri od njih bo dal boljšo šolo za njegove otroke, boljše zdravstvo in bolj varno pokojnino? Kdo bo bolj pošteno in učinkovito investiral v ceste, železnice, elektrarne in tako naprej?
Dober sad na slabem drevesu?
Pred tako pomembno odločitvijo se je potrebno poučiti o pretekli dejavnosti kandidatov in o njihovem značaju. Ko gre za nekoga, ki takorekoč od malih nog dalje živi iz proračuna (nekdanji družbenopolitični delavci, danes profesionalni politiki), me zanima njegovo ali njeno premoženjsko stanje. Celo sam bi si znal izračunati, ali je živel od plače, ali pa je imel tudi postranske dohodke. Oborožen s temi podatki bom vedel, ali me je politik podobno kot zdravnik na začetku zgodbe prodal farmacevtski družbi, ali pa je delal zame. Neumem bi bil, če bi volil nekoga, ki je kot poslanec ali minister vlekel plačo iz mojih davkov, hkrati pa delal za drugega delodajalca ali celo kradel iz tistega, kar naj bi vestno upravljal.
Ostanejo še čisto “zasebni” vidiki kandidatovega značaja in njegove ali njene vrednote. Voditi državo ni isto kot voditi podjetje. Država bolj kot na podjetje spominja na družino ali manjšo skupnost. Ameriški študentje na svojih življenjepisih s ponosom zapišejo, da so bili skavtski voditelji. Tako kot številni delodajalci sem tudi jaz prepričan, da družinsko in skavtsko življenje človeka najbolje pripravita za vodstveno vlogo in javno delo. V zakonski zvezi človek dozori in se nauči potrpežljivosti, oče in mati razmišljata altruistično in na dolgi rok, pri skavtih in prostovoljnih civilnodružbenih skupnostih se človek nauči sodelovanja v različnosti.
Po drugi strani pa človek, ki ni sposoben ustvariti dolgotrajne zveze, ki ne zna ukrotiti svojih strasti, ki ni zmožen starševske generativne skrbi in potrpljenja, tudi države ne bo mogel dobro voditi. Človek, ki se ni kalil v prostovoljni in pošteni civilnodružbeni organizaciji, bo težje iskal poti kompromisa in sožitja v raznobarvnem parlamentu. Človek, ki kot državljan krši zakone ali išče luknje v njih, ne bo zavzeto skrbel za njihovo izvajanje. Poleg tega je človek, ki je kršil zakone in delal v nasprotju z javno moralo, idealna žrtev za nekoga, ki ga bo s tem vedenjem izsiljeval. Tak politik ne bo delal za državljane, ampak bo ščitil sebe.
Vsa ta spoznanja so stara nekaj tisočletij, a zato nič manj veljavna. Prej nasprotno.
