Za intelektualca se spodobi, da vsaj enkrat v življenju začne svoje razmišljanje z znamenito Marxovo parafrazo iz Osemnajstega brumaira Ludvika Bonaparta: »Vsa velika zgodovinska dejstva in osebe se pojavljajo dvakrat: prvič kot tragedija, drugič kot farsa«. Danes, ko se v ozračju vsesplošne negotovosti in družbene napetosti zaključuje kampanja za predsedniške volitve, imam odlično priložnost, da se pridružim tej častivredni tradiciji.
Naslov mojega razmišljanja je seveda parafraza znamenitega Jančarjevega eseja Stvar Jožeta Pučnika. Pisalo se je leto 1990, Slovenija se je pripravljala, da bo prvič v svoji zgodovini demokratično volila svoje državno vodstvo. In pisatelj je objavil tekst v podporo predsedniškemu kandidatu Pučniku; tekst, ki je daleč presegal običajen predvolilni endorsement: bil je zavzet portret Pučnikove osebnosti, v katerem je Jančar med prvimi jasno izpostavil njegovo zgodovinsko vlogo pri demokratizaciji Slovenije in ga postavil ob bok Kurońu, Michniku in Havlu.
Ne dvomim, da se bo marsikomu primerjava med Pahorjem in Pučnikom zdela neprimerna; morda bo kdo vpričo nje ogorčen, nemara celo užaljen. Naj bo pomirjen: tudi sam se zavedam vse paradoksalnosti takšnega vzporejanja; od tod uvodni citat. Pri pisanju teh vrstic se zavedam, da gibljem v mediju farse. Pred 22. leti smo živeli v dramatičnem zgodovinskem trenutku; sredi odpirajočega se brezna jugoslovanske tragedije smo bili postavljeni pred nalogo postaviti temelje sodobne demokratične države. To so bili časi resničnih epohalnih dilem; besede, kot so »nasilje« ali »kriza«, so označevale vse kaj druge pojave kot danes. Spričo resnosti tedanjih okoliščin se nam nevšečnosti, s katerimi se spopadamo danes, lahko zdijo malenkostne.
Ne, Borut Pahor ni Jože Pučnik! In šeste zaporedne predsedniške volitve še zdaleč nimajo enakega pomena kot prve. Jančar se je leta 1990 v svojem eseju obregnil ob strategijo tedanjih medijev, večinsko naklonjenih kandidatu establishmenta (vse podobnosti z današnjim stanjem so kajpada povsem naključne), ki so skušali simbolno prelomnost prvih svobodnih volitev zamegliti tako, da so jih spremljale, kot da bi šlo za običajno demokratično proceduro; »za dvanajste zaporedne volitve na Bavarskem«, je sarkastično zapisal. Danes smo tudi mi nekje tam; imamo to srečo, da uživamo v dolgočasnem, pol-avtomatiziranem demokratičnem političnem procesu, kjer – ne glede na drugačno retoriko strank in njihovih dežurnih medijskih sekundantov – takšen ali drugačen rezultat na volitvah ne more bistveno spremeniti temeljnih koordinat naše demokracije.
A vendar smo soočeni s prvo resnejšo krizo, tako ekonomsko kot politično, v samostojni Sloveniji. Seveda, imeli smo napete trenutke, kakor ob aferi Depala vas leta 1994 ali leta 2000, ko nas je neupoštevanje referendumske volje ljudi in odločbe Ustavnega sodišča o volilnem sistemu pripeljalo na rob ustavne krize in popolnega kolapsa demokratičnega političnega konsenza. Toda nikoli prej nismo bili soočeni s tako zapleteno situacijo kot danes. In postalo je jasno, da v tej situaciji marsikdo ni kos svoji nalogi. To velja tako za gospodarstvenike, medije, javne intelektualce in druge oblikovalce javnega mnenja – in seveda za velik del politične elite. Ta nezadostnost je v zadnjih tednih prišla še bolj do izraza. Neko usodno simbolno naključje je hotelo, da izbiramo predsednika republike ravno sredi najbolj turbolentnih časov od osamosvojitve sem. Zato je vse prej kot nepomembno, koga bomo izvolili za najvišjo politično funkcijo v državi.
Pahor ni Pučnik, smo rekli. Ločuje ju prepad, ki zeva med tragedijo in melodramo. Toda vseeno med obema obstajajo določene vzporednice. Tako kot Pučnik izhaja Pahor iz socialdemokratske tradicije; do nje je, tako kot Pučnik, prišel s preobrazbo svojih izvornih stališč, ki so temeljila, tako kot pri Pučniku, na postulatih revizionističnega marksizma. Oba sta svojo politično pot začela v Komunistični partiji; oba sta se vanjo vključila v iskreni želji, da bi »od znotraj« pripomogla k njeni demokratizaciji in, prek nje, do demokratizacije družbe. A delovala sta v radikalno drugačnih časih. Pučnik se je v Partijo včlanil, ker je napačno ocenil iskrenost njenih reformističnih prizadevanj; poleg tega so zgodovinske okoliščine (neposredno po zatrtju madžarske vstaje l. 1956) ravno tedaj privedle do zaostritve partijske represije. Žrtev obujenega partijskega avtoritarizma, ki je sledil kratkotrajni odjugi, ni bil le Pučnik, temveč celotna generacija, zbrana okoli Revije 57; le da je on, zaradi svoje pokončne neomajnosti, plačal daleč največjo ceno. Pahor je, po drugi strani, postal član Zveze komunistov v času, ko je bila njena reformistična zaveza iskrenejša; poleg tega so jo okoliščine (sovjetska perestrojka, slovenska pomlad, Miloševićeva grožnja in nazadnje še demokratične revolucije v vzhodnem bloku) najprej spodbudile in nato prisilile, da je svoj reformizem pripeljala mnogo dlje, kor si je na začetku želela. Borut Pahor je bil del te zgodbe; eden najbolj zavzetih in odločnih reformistov v partijskem vrhu. Kasneje je pokazal, jasneje kot katerikoli drug komunistični reformist, da demokracijo jemlje zares. Tudi v tem je bil bolj podoben Pučniku kot svojemu partijskemu šefu Kučanu, za katerega je bila demokracija vedno le nadaljevanje prejšnje oblasti z drugimi sredstvi.
Še v nečem je Pahor podoben Pučniku. Oba sta se v tranzicijskem obdobju, v različnih obdobjih in okoliščinah, znašla pred podobnim izzivom: reformo tradicionalne socialdemokratske politike. Njeno prilagoditvijo zahtevam časa. Postavljena sta bila pred isto dilemo: kako izvesti liberalizacijo in hkrati ohraniti osnovne principe socialdemokratske etične in programske usmeritve. Oba sta v svojem projektu na nek način spodletela; oba sta vodila stranko, ki ju je na neki točki zapustila in šla svoja pota. A oba sta ji kljub temu ostala brezpogojno zvesta. Temu se ne smemo čuditi, saj je prav lojalnost – ne lojalnost osebam ali skupinam, temveč lojalnost idejam, principom in temeljni viziji – še ena značilnost, skupna obema.
Pahorjev veliki politični projekt je bil poskus modernizacije slovenske levice. To je predvidevalo prehod od identitete, utemeljene na preteklosti, na identiteto, utemeljeno na prihodnosti. Prehod k programski definiciji socialdemokratske levice, ki bo šla onkraj kulturnobojnih ločnic. Zato so mu očitali, da je izdal levico. To je razumljivo. Pa ne zato, ker bi jo zares »izdal« na programski ravni. Tu ni bilo česa izdati. V današnjih časih, predvsem pa v političnem kontekstu, kot je slovenski, ki ga zaznamujeta izjemno visoka stopnja družbene kohezivnosti in (čeprav se tega pogosto sploh ne zavedamo) tudi visoka stopnja konsenzualnosti glede temeljnih politik, na programskem področju namreč ne more biti bistvenih razlik med »levico« in »desnico«. To je v zadnji številki revije Razpotja lepo razjasnil Lan Dečman: »Ne glede na delovne smernice in programske ločnice imata ‘ideologiji’, če si priznata ali ne, skupen cilj. Maksimalno državo blaginje, s polnim davkoplačevalskim fondom na strani fizičnih in pravnih oseb, s prokreativnim svobodnim trgom ter dostojno varnostno mrežo za skupine na margini, ki se tam ne znajdejo nujno po lastni krivdi. Temu civilizacijskemu dogovoru je mogoče slediti od biblijskih časov do sleherne resolucije OZN, EU, OECD itd. …« Prav zato, ker na programskem polju ni bistvenih razlik, postane polje kulturnega boja tako pomembno; toda kulturni boj uničuje klimo zaupanja, ki je nujna za strpno, odprto, vključujočo razpravo o širših družbenih politikah, in onemogoča njegovo artikulacijo in implementacijo. Pahor je bil eden od prvih politikov v Sloveniji, ki je to razumel. Žal je na levici ostal tako rekoč brez somišljenikov. Zato so mu očitali in mu še vedno očitajo izdajstvo.
Priznajmo si že enkrat, v brk epidemiji samopomilovanja in samoobtoževanja, ki je okužila našo deželo, da smo v zadnjih 20. letih kljub vsem napakam in stranpotem to temeljno civilizacijsko usmeritev, ko jo omenja Dečman, vendarle uspeli udejanjiti bolje kot večina ostalih vzhodnoevropskih držav in da smo bili pri tem tudi uspešnejši od marsikatere »stare« članice EU. Glede tega je izziv dvojen. Po eni strani gre za vprašanje, kdo ta temeljni konsenz pooseblja bolje; kdo je resnično zavzet za njegovo artikulacijo, reformo in udejanjenje, in kdo ga zgolj vlači po ustih, v resnici pa sledi le svojim partikularnim interesom. Po drugi strani gre za vprašanje, kako prilagajati to usmeritev globalnim spremembam. V našem konkretnem primeru: kako reformirati slovenski razvojni model, ne da bi pri tem pozabili na njegovo socialno razsežnost.
Pahor najbolje pooseblja pravilen odgovor na oba izziva. Pravim pooseblja. Vsi namreč vemo, da je pri njunem konkretnem udejanjanju doživel popoln polom. Doživel ga je glede prvega vidika, ker je – zaradi katastrofalno slabe kadrovske politike – dopustil, da so pomembna mesta zasedli skorumpirani in nesposobni posamezniki. Polomija je bila tudi njegova reformna politika, katere usmeritev pa je bila, v osnovi, vendarle pravilna. Vsaj za slednjo je bila krivda le deloma na njegovi strani. In glede tega je tudi prevzel svoj del odgovornosti in si naložil še dobršen delež krivde, ki mu ne pripada. Kljub temu pa ne moremo mimo dejstva, da je še vrsta vladnih napak, za katere ni prevzel odgovornosti: med njimi tudi obuditev kulturnega boja na vseh področjih. Za to ga sicer ne moremo obdolžiti osebno, a kot predsednik vlade vendarle nosi veliko odgovornost za ozračje sovraštva, nezaupanja in ideološke prenapetosti, ki traja še danes.
Pahorjeva velika slabost je torej bila, da svoje vizije ni znal udejanjiti. Implementacija konsenza, ki nastane v civilni družbi in se politično artikulira v predstavniških telesih, je, kot vemo, naloga izvršne oblasti; je stvar vladne politike. Naloga predsednika republike je drugačna. Tu potrebujemo, danes bolj kot kadarkoli, nekoga, ki pooseblja vizijo, ki jo kot družba, kot republika in kot nacija potrebujemo.
Pahorjevi kritiki se norčujejo iz njega, češ da je sporočilo njegove kampanje, bo dober predsednik republike zato, ker je bil slab predsednik vlade. V tem vidijo paradoks, vreden posmeha. V resnici pa se v tem stališču skriva velika modrost. Slab premier namreč ni bil zato, ker bi bila njegova vizija napačna, temveč zato, ker je ni znal udejanjiti. Njegova izvorna napaka je bila, da se ni zavedal svoje neprimernosti za premiersko funkcijo. Ta je bila deloma posledica njegovih osebnostnih lastnosti. Istih lastnosti, zaradi katerih bo, o tem sem prepričan, odličen predsednik: svojeglavost, zaupljivost do soljudi, skrajna nepopustljivost in hkratna odsotnost sleherne avtoritativnosti, spoštovanje polne delovne avtonomije sodelavcev in podrejenih. Ta nenavadna mešanica lastnosti lahko kaj kmalu postane velika ovira za uspešno sodelovanje v ekipi, saj vodi v to, čemur po domače rečemo »soliranje«. Za izrazito individualno funkcijo, ki hkrati zahteva osebno suverenost in empatijo, pa so dobrodošle. Še zlasti, če pomislimo, da njegovemu protikandidatu primanjkuje oboje.
Toda glavni razlog za Pahorjev neuspeh na položaju premierja je bila njegova osamljenost. V svoji okolici ni imel dovolj ljudi, ki bili zmožni razumeti njegovo vizijo in jo bili pripravljeni požrtvovalno in inteligentno udejanjati. Njegov neuspeh v vladi je bil tako le posledica njegovega neuspeha, da bi reformiral slovensko levico.
Ko Pahor trdi, da bo dober predsednik prav zaradi svojih napak, ima prav; čeprav verjetno na drugačen način, kot to misli sam. Dober predsednik bo, ker simbolizira, kaj bi lahko bilo, pa ni bilo. Ker simbolizira potencial, ki še ni izčrpan. Potencial za drugačno, bolj evropsko, bolj moderno, bolj humano in bolj liberalno slovensko levico. Zato je prav, da med dvema kandidatoma levice prav on zasede to mesto. Iz tega mesta bo s svojimi dejanji služil kot dober zgled za slovensko levico; dober zgled bo tudi za desnico, ki bo z njegovo pomočjo mogoče vendarle doumela, da ji niso vsi na levici a priori sovražni.
Naj bo jasno: nimam se za levičarja in Pahorja ne podpiram (kot si bo kdo mislil) ravno zaradi tega, temveč kljub temu. Bil sem zelo kritičen do njegovega vodenja vlade in glede tega svojega mnenja nisem spremenil. A sem mu pripravljen napake odpustiti. Odpuščanje, kot nas uči Hannah Arendt, namreč ni le religiozni, temveč tudi politični pojem. »Sposobnost odpuščanja,« piše judovska filozofinja, »je način, kako se delujoči osvobodi preteklosti, ki bi ga vezala za zmeraj.« Odpuščanje je tesno povezano s političnim delovanjem, ker »noben človek, ki deluje, ne more zares vedeti, kaj počne; delujoči je vedno kriv; sprejema krivdo za posledice, ki jih ni nikdar nameraval povzročiti in ki jih tudi ni mogel predvideti.« Brez sposobnosti odpuščanja bi ne mogli ničesar začeti na novo, ker bi se napake, zmote in nesporazumi preteklosti smo kopičili, dokler ne bi povsem zadušili našo sposobnost medsebojnega zaupanja.
Odpustiti mu želim, ker verjamem, da bo kot predsednik odprl novo poglavje v svojem političnem delovanju. In mislim, da mu moramo dati to možnost. Predsednika volimo enkrat na vsakih pet let: bolj ali manj jasno je, kje bodo izzivi v naslednjem mandatu; od obeh kandidatov bo le on, morda, kos tem izzivom.
A vendar želim poudariti, da ga nikakor ne podpiram le kot manjše zlo. Nisem prepričan le, da bo boljši predsednik od svojega protikandidata; prepričan, da bo dober predsednik. Ker v sebi združuje dvoje lastnosti, ki le redko sovpadeta. Je človek združevanja; in to ne v retoriki, temveč v vsebini. Hkrati pa se vedno jasno postavi na lastna stališča in pogosto izreče, česar v danem trenutku nihče noče slišati. Verjamem, da bo dober predsednik, ker razmišlja s svojo glavo in ga pri tem vodita pravičnost in razsodnost; ker ni nikoli nikogar užalil; ker ni zamerljiv; ker je tako rekoč edini levičarski politik v Sloveniji, ki se je jasno in iskreno distanciral od komunistične preteklosti; ker ima v sebi mediteransko odprtost in je brez vsakršne potuhnjenosti; ker je v desetletjih izpostavljenosti na prvi liniji dokazal, da ga kritike, zasmehovanja in celo žalitve nikoli ne spravijo s tira; in ker je v vseh omenjenih lastnostih, žal, precej edinstven v slovenskem političnem prostoru. Ker je pogumen in odločen in ker spada v tisto peščico Slovencev, ki razumejo kočljivost našega trenutnega zgodovinskega položaja.
Verjamem, da je Pahor pravi človek za predsedniško mesto. In kar je še bolj ključno: je pravi človek ob pravem času.
Prepričan sem, da bi bilo leta 1990 bolje, vsaj iz simbolnega in človeškega vidika, ko bi bili volivci izbrali Jožeta Pučnika. Ne mislim, da bi bila naša tranzicija zaradi tega kaj bistveno drugačna. A simbolna razsežnost takšnega preloma bi nam danes omogočala, da bi za sabo imeli drugačno politično tradicijo, ki ne bi bila tako obremenjena z nakopičenimi zamerami, sumničenji in nerazčiščenimi vprašanji iz preteklosti. Desnica bi bila osvobojena paranoje »botrov iz ozadja«, ki vedno bolj omejuje koordinate njenega razmišljanja, levica pa bi bila osvobojena teh botrov samih in bi lahko bi bolj premočrtno nadaljevala reformistično pot, začeto že v časih, ko je Pahor stopil v politično življenje.
Ravno tako sem prepričan, da je danes iz simbolnega razloga pomembno, da izberemo Pahorja. Ponovna izvolitev njegovega protikandidata nas bi povrnila v začarani krog kulturnega boja, kjer bi hirali v pomanjkanju resničnega in poštenega političnega dialoga. Vrnilo bi se obdobje praznih nasmeškov, kjer bi ob votlem ponavljanju floskul o o združevanju nadaljevali z govorjenjem eden mimo drugega. Institucionalizirano, rutinsko sovraštvo pa je, kot vemo iz zgodovinske izkušnje, najboljša podlaga za vzpon raznih avtoritarizmov.
Borut Pahor je že pred časom dobil moj glas na prihajajočih volitvah. Zdaj ima tudi mojo javno podporo. Pred dvema desetletjema je Drago Jančar storil nekaj neobičajnega za tedanje razmere: kot nestrankarski in nepolitični intelektualec je utemeljil svojo izbiro na bližajočih se volitvah. Odsihmal so to storili le redki. Šele v zadnjih letih postaja to pogostejša praksa. Tako je tudi prav. Potrebno je, da se javno izpostavimo za stvari, ki so nam pri srcu, četudi s tem tvegamo kritike s strani tistih, ki se z nami ne strinjajo. In da razložimo razloge naše izbire. V nasprotnem primeru tvegamo najhujšega izmed porazov: da prave stvari zmagajo iz napačnih razlogov.
