Slovenska demokracija in država potrebujeta resno notranjo refleksijo pomladnega bloka.
Parlamentarne volitve vedno znova razkrijejo politično raven dejanskega stanja duha v državi. Intenzivni čas volilne kampanje in izid volitev nam povesta, kdo smo. Tisti, ki pravijo, da imajo volivci vedno prav, se motijo. Princip večine je v demokraciji vedno začasen, traja samo do naslednjega preglasovanja. Zato se v večinski odločitvi nikoli ne skriva ne ves prav, še manj vsa resnica. To pa ne pomeni, da na načelni politični ravni ni potrebno rezultata volitev spoštovati in ga sprejeti. Če pa kdo misli, da se večina odloča najbolj pametno in razumno, najbolj preudarno in razmeram primerno, se globoko moti. S takšnimi tezami ne samo ponižuje drugo polovico volilnega telesa, ampak pove vse o lastni zaslepljenosti.
Država je skupno dobro vseh državljanov. Vodenje države je zaenkrat zaupano političnim strankam. Boljšega modela nam niso predstavili ne Kurnik in njegovi študentje, ki so po volitvah čisto utihnili, ne ideolog Žižek v svojem rekviemu za Golobičem v Sobotni prilogi Dela. Temeljno nedržavniško početje je zaničevanje in omalovaževanje strankarskega instrumentarija za vodenje države. To so počeli boljševiki v Rusiji in levičarski revolucionarji po vsem svetu, dokler niso zavzeli oblasti. Moderni revolucionarji to počnejo z neprestanim kritiziranjem obstoječih strank, s spreminjanjem imen strank, ki po mišljenju in kadrih ostajajo iste, ali celo z likvidiranjem lastnih strank in ustanavljanjem novih. Natanko to je naredil levo-liberalni politični pol pred zadnjimi volitvami. Pustili so potoniti dve stranki (LDS in Zares), tretjo so poizkušali (SD), a se je Pahor dvignil kot ptič feniks. Četrto pa so utišali ob prvi aretaciji in pravnomočni obsodbi Jelinčičevega poslanca Prijatelja. Popolnoma isti akterji, ki so na državnozborskih volitvah leta 2008 vehementno podprli trojček KGB, so se temu trojčku odrekli in ustoličili staro novi obraz. Poslance razpadajočih strank so pravi čas razporedili v nove enote, kar pa je ostalo v starih, si lahko obeta politično kadrovane položaje. Vse to se je dogajalo pod parolo novih obrazov in gospodarskih kompetenc nekdanjega najuspešnejšega državnega trgovca v državi. Prozornost prevare je več kot očitna, a žal večina tistih, ki so bili v nedeljo na volišču, tega ni prepoznala. Zakaj ne?
Razlogi so preprosti, bi dejal novi mandatar, in jih je gotovo več. V šoli ni nobene državljanske vzgoje za demokratični družbeni red. Predpostavka takšne vzgoje je razpravljanje in učenje o vsem, tudi o politiki in veri. Mlada generacija volilnega telesa od devetdesetih let naprej nima nobene politične kulture, ker nima zgodovinskega spomina ali pa je ta ranjen. Raziskave o mladini že nekaj let kažejo, da so hedonistične vrednote v vzponu in da mladih skupno dobro ne zanima. Vse, kar je novo, je boljše od starega, je osnovno merilo potrošniške kulture, in če je to prodano v prijetni embalaži, bo šlo za med. Temu lahko dodamo še nekaj volilnega telesa, ki ima krvne ali socialno nostalgične korenine v Titovi Jugoslaviji. To je je hitro mogoče zbrati 300.000 glasov in malo čez.
Pri vsem tem pa nikakor ne gre prezreti vloge medijev, ki je odločilna. Dnevni časopisi so s častnimi izjemami odigrali agitpropovsko vlogo, ki so je navajeni iz prejšnjih časov, ki postajajo vse bolj prihodnji časi. Čudimo se lahko, da se na nacionalni TV ne zavedajo, da so izgubili primat v najpomembnejšem, to je javno družbenem in političnem segmentu. Če je volilno telo hotelo videti dobra vsestranska soočenja kandidatov, je moralo gledati POP TV in INFO TV. Soočenje Pahor–Janša na INFO TV je bilo eno najkvalitetnejših, saj je pokazalo, da sta kompetentna sogovornika, da oba od vseh najbolje razumeta, za kaj gre doma in v svetu in da se tudi jasno vidi, kje je med njima razlika. Koalicija Janša–Pahor + bi bila v dani situaciji najboljša rešitev za državo.
Z veliko verjetnostjo so prav televizijska soočenja v zadnjih dneh odločila volitve, lahko po vsestranskih analizah pritegnemo tako izvajalcem javnomnenjskih raziskav kakor instinktu ljudi na terenu. In na tej točki se postavlja vprašanje: ali ni Janez Janša tokrat izgubil volitev prav zaradi odsotnosti v nekaterih soočenjih, zaradi nejasnosti okrog premoženjskih listin in nekaterih nizkih udarcev, ki jih je Jankovič prenesel z nasmehom in dobrimi odgovori? Medijsko Janši ni več škodovala afera Patria, tudi Virantova odločitev ne tako usodno, kot se je na začetku zdelo, škodovala mu je odsotnost na nekaterih oddajah in napačna strategija s premoženjskimi dokumenti. Preprosto so to ljudje opazili in mu mnogi zamerili, tudi tisti, ki so volili SDS.
Nobenega dvoma ni, da je imela SDS najbolje pripravljeni krizni program pod geslom 10+100. Vendar običajni državljan ne bi znal ponoviti pet ukrepov. V prvi polovici kampanje je Janši uspelo držati raven razprave o gospodarskih temah in o programih. V zadnji desetini preostalega časa pa ne več. Zdrsi v žalitve in afere tokrat niso bili medijski konstrukti, ampak tudi plod lastne produkcije.
Več: Družina
