Prazniki so minili. Pogled nanje nam odkrije, da je od njih ostalo malo ali nič prazničnega. Vse se je zreduciralo na nakupovanje ali točneje brezglavo zapravljanje. Nič ne razvrednoti praznikov tako kot glavobol po njih, ki je nastal zato, ker nismo praznovali, ampak smo se vdajali potrošniški razuzdanosti. Ta zahteva od nas, da imamo vse, kar imajo drugi. V enaki meri ali še več. Ljudje si nismo, nismo bili in nikoli ne bomo enaki! Namesto, da bi uživali v različnosti in bili nanjo ponosni, se uklanjamo v vseh ozirih prazni uniformiranosti. Medsebojne stike, tople poglede, stiske rok, ljubeče objeme … je zamenjalo pogosto ponarejeno vreščanje ob razvijanju prejetih daril. Ta nedvomno naredijo kratkotrajno veselje, ne morejo pa nadomestiti za človeka tako značilnih čustev. Njihova odsotnost, pomanjkanje duševne polnosti, ki jo prazniki praviloma prinašajo, je pravzaprav še hujše kot finančna stiska, ki navadno spremlja prvi mesec v letu. Denar bo ob koncu meseca ali malo kasneje prišel, prazničnega razpoloženja pa ne more nadomestiti.
Človeka mika, da bi krivdo za to pripisal medijem. Zlasti tistim slovenskim, ki nekako do leta 1988 za božič sploh niso vedeli. Niso ga omenjali, ampak povezovali zgolj z novoletnimi prazniki. V ustvarjanju predpraznične histerije zapravljanja niso nedolžni, ker vse skupaj opremljajo z amerikanizacijo, ki nas odtujuje od lastne identitete. Zlasti je na tem področju aktivna RTVS, ki jo moramo obvezno plačevati, ta pa nam niti ne privošči bogate slovenske božične glasbene in vizualne spremljave, ampak moramo stalno poslušati neko “bingbenganje” in gledati rdeče kape s cofi. Samo čakamo lahko, kdaj bodo ustvarili obvezno obdarovanje še za ponekod na Primorskem popularno epifanijo – Sv. tri kralje. Ne glede na objektivnost tega očitka pa je glavna krivda predvsem na naši strani. Sami smo krivi, če dopustimo, da nam kradejo tisto, kar nas najbolj loči od živali, če sprejemamo tisto, kar nas najbolj razčloveči. Učinek tega procesa je hujši, kot si mislimo. Ne kradejo nam samo sedanjosti, ampak še bolj preteklost, kjer tega ni bilo. Jemljejo nam zgodovinski spomin, bolj duhovno kot materialno dediščino. Potrošništvo je kuga sodobnosti, ki ubija tako bogate kot revne, zlasti slednje, ki jih je več in so proti njej manj odporni.
Je to mogoče spremeniti? Seveda, vendar ne trajno. Duh je voljan, meso je prešibko! Praznina denarnic ustvarja najdaljši mesec v letu. To rodi tudi sklep, da ob koncu tekočega leta napake ne bomo ponovili. Nič od tega. Smo kot pijanci, ki to prenehajo biti, ko se zvrnejo v jamo.
Mnogi bodo poudarjali, da bi nas pred tem morala rešiti šola. Ta že dolgo več ne vzgaja, pa tudi mnogi učitelji podlegajo potrošniški mrzlici. Ne, ker so učitelji, ampak ljudje kot mi. Izboljšanje leži, kolikor je sploh mogoče, v družinski vzgoji. Družina pa je danes najbolj napadena kategorija človeške družbe. Kapital, ki ga zaradi svoje strukture in osnovnega namena izjemno moti, saj mu postavlja mnoge, pogosto zadnje širše ovire, je angažiral številne sile, da bi jo uničile. Od onih »znanstvenikov«, človeških zlomljenjcev, ki trdijo, da je skupnost očeta in matere ter otrok preživeta oblika človeške družbe, do raznih spolnih in ne vem vse kakšnih gibanj. Umetna inteligenca tudi družino postavlja pred nove probleme ali bolje stiske. Ali nas bo obvladovala ali nam bo služila? Zdrava »kmečka« pamet, trezna presoja, samozavest … usodno dobivajo na pomenu.
Cerkev nam ponuja rešitev. 1. nedelja po božiču je praznik Svete družine. Lepo. Toda ali se tega zavedamo, dajemo prazniku ustrezno pozornost? Kdo se je tega spomnil preteklo nedeljo, ko je vročina v kuhinjah spominjala na savne? Sveti oče Frančišek je v novoletnem govoru posebno izpostavil vlogo ženske v človeški družbi. Ta jih je dolžna spoštovati, jih ščititi in jim omogočiti, da se uveljavijo. Omalovaževanje ženske je izenačil s preklinjanjem Boga, ki ga je rodila ženska. Nekoliko južnoameriško povedana resnica ima za nas izjemen pomen. Slovenci smo stali in obstali zaradi žena oziroma mater. Na to je opozarjal že blaženi A. M. Slomšek, ki je imel na tem področju osebne izkušnje. Moški se lahko še toliko trkamo po prsih, dejstvo je, da je mati glava družine. Če ona odpove, je noben moški ne more rešiti. Natančen pogled v našo in siceršnjo človeško zgodovino nam pove, da ključno vprašanje niso prvenstveno ženske pravice, ampak so te lahko uresničene le, če v družinah uživajo spoštovanje in ljubezen. Oboje je predpogoj vsega ostalega. To je še posebno pomembno danes, ko jih spreminjajo v objekt potrošništva. Tako, kot jih danes ponižujejo, jih niso nikoli v zgodovini. Pri tem se posebno sklicujejo na njihove pravice. Tragično je, da so na čelu gibanj za zlorabo žensk pogosto prav pripadnice nežnega spola. Nič ni lažjega kot zlorabljati načela. To ne tlakuje poti, ampak ustvarja tobogan v družbeni pekel.
Svet okoli nas praviloma našega javnega izkazovanja vere ne sprejema. Boga se v javnosti lahko omenja samo še v zlorabljanju njegovega imena ali kletvicah. Pogosto tožimo o vse bolj napredujoči nevernosti. S prstom kažemo na druge, sebe in svojih napak pa ne vidimo. Gotovo nam okolje ni v pomoč, pogosto je sovražno, toda z iskanjem krivde moramo začeti pri sebi. Preveč je vere na ustih, premalo v vsakdanjem ravnanju in življenju. Iščimo nove poti. Človeštvo je izjemno občutljivo za socialno pravičnost in medčloveško solidarnost. Samo vprašanje časa je, kdaj bo v Sloveniji počilo, ker po novem vsi plačujemo enak znesek namesto nekdanjega dopolnilnega zavarovanja. To je barabija brez primere oziroma nova solidarnost, ki jo propagira ga. predsednica države. Takega zakona ne bi smela, če že uporablja besedo solidarnost, nikoli podpisati. Mnogi imajo v okviru osebnih vrednot še vedno izjemen odnos do družine. Mnogi med njimi niso verni. Zakaj ne bi katoličani, zlasti slovenski, postali tisti del družbe, ki zelo visoko ali celo nad vse postavlja vrednost družine. Ne z vreščanjem o njeni pomembnosti in s politizacijo, ampak z živo in dejavno družinsko skupnostjo, ki je sama na sebi največja vrednota in najboljša reklama zanjo. Kaj je lepšega kot srečna in ljubezni polna družina? Malokomu jo uspe ustvariti. Brez soglasja moža in žene ni mogoča! Številni katoličani je ne uspemo ustvariti zaradi premajhne prisotnosti vere in resnične medsebojne ljubezni med nami, ki je njen edini pravi izraz. Rehabilitirajmo jo, pa še pretiranega predprazničnega potrošništva, ki je ena oblik njenega zanikanja, se bomo rešili. Stiska je velika in vsaka stezica iz nje lahko s časom postane široka cesta. Vse je na nas, naši praksi, ne politiki.