Naravna ali umetna? O tem imava s Čerinom vsaj nekoliko drugačne poudarke

foto: A. Anton TomažičČe obstaja kakšen slovenski publicist, katerega prispevke mirno »všečkam« in priporočim ter naprej delim, tudi če jih še nisem utegnil v celoti prebrati, je to gotovo Aleš Čerin – »mož, oče, dedek, skavt, podjetnik, bloger, iskalec bolj preprostih izbir, predavatelj …«. Njegovo neutrudno eksperimentiranje v naravi, zdravem življenju, prehrani, rekreaciji, vrtičkarstvu, izletništvu, orientaciji … vedno z veseljem prebiram preko najsodobnejših informacijskih sredstev (glede tega imava precej skupnega) in si tiho prikimavam ob njegovih moralističnih ter vrednostnih nasvetih. Doslej nisem še nikoli pomislil, da bi z njegovimi prispevki kakorkoli polemiziral, saj se vedno v glavnem kar strinjam.

Ker pa sva oba prava tudi žlahtna, če že hočete, demokrata, bi bil pa res že čas, da se tudi v čem razlikujeva. Ali imava vsaj nekoliko drugačne poudarke. In zato mi je ravno prav prišel njegov članek, ki je bil zadnjič objavljen na Časniku. Ker sva oba z Alešem bolj iz konservativnih krogov, bo v nadaljevanju zanimivo videti tudi določene spremembe v vrednostnih kriterijih in družbeni prilagodljivosti, vsaj pri meni naj bi to veljalo, katerim je hočeš nočeš izpostavljana najina generacija, razpeta med 20. in 21. stoletjem.

Sam pri sebi opažam, kako je vse pogosteje »ogroženo« moje osnovno načelo še iz časov slovenske pomladi: »Stare vrednote – nove ideje«. Nehote in upam, da ne preveč, se s časom in družbo okrog mene spreminjajo moji miselni vzorci. Pa ne samo na političnem področju, kjer me begajo velike spremembe v vrednostnih kriterijih predvsem desnice, ampak tudi pri drugih vprašanjih medsebojnih družbenih odnosov, sprejemljivosti izvenzakonskih skupnosti, drugačne spolne usmerjenosti, vloge Katoliške cerkve, odnosa do okolja … Primer: Ko sem bil mlad, sem svojcem naročil, naj me vsekakor pokopljejo na klasičen način, tako kot vse moje prednike … Sedaj sem se pa že sprijaznil, da me lahko tudi upepelijo, kot skoraj vse druge. Vse to so velike spremembe v obdobju ene same generacije!

Umetno ali naravno božično drevesce? To ni več vprašanje

No, tule se bom pa lotil dosti manj pomembne dileme, pa vendar dovolj ilustrativne. Vsaj Aleš ima v skladu z vse bolj prevladujočim ekološkim zavedanjem odločen nasvet: Za vse je boljša naravna izbira!

Moram priznati, da so njegovi argumenti kar prepričljivi. Če bi smrekice res dosledno gojili prav za ta namen, bi bilo verjetno to bolj zdravo, okoljsko primerno in energetsko koristno. Bojim pa se, da bi še bolj množična uporaba naravnih božičnih drevesc podlegla ekonomskim zakonitostim, podjetniškim iniciativam ter potrošniški evforiji. Tako bi iz narave iztrgali tudi ogromno smrečic, ki bi nam sicer lahko še na mnoga leta čistila zrak.

Zato kljub Aleševim pozivom niti nimam »slabe vesti«, ker pri nas doma vsaj že kakšnih 10 let uporabljamo (isto) umetno smrečico. In upam, da jo bomo še precej naslednjih. Prejšnje naše prakse naravnega izbora nismo opustili toliko zaradi praktičnih nadlog. V mislih imam seveda nadležno odpadanje iglic zaradi tople centralne kurjave. V resnici so se mi smrečice nenadoma kar »zasmilile«, ko smo jih vsako leto nato »zavrgli«. No, vsaj za kurjavo so bile pa kar dobre, čez eno leto pa spet sekali druge. Uporaba organizma za enkratno uporabo, ki se je razvijal 10 let, mi je bila nenadoma težje sprejemljiva, kot moja lastna mentalna prilagoditev na nekaj drugačnega.

Ja vem: »Ampak to ni isto!« Seveda! Tako kot ni isto dobiti božično čestitko na papirju, kot če nam jo kdo posreduje v digitalni obliki! Ampak sem se tudi glede tega že prilagodil novim časom (verjamem, da se vsak ne more, smo si pač različni. In mi je vsebina bolj pomembna, kot oblika! Če dobim elektronsko čestitko (osebno napisano!) s kakšnimi lepimi besedami in morda tudi s priloženo fotografijo pošiljatelja, mi pomeni več, kot vsakoletna poštna kartica z rutinskim voščilom: »Želimo Vam blagoslovljen Božič in vse najboljše v Novem letu!« No in kot ste verjetno že uganili, vse več berem tudi knjige v elektronski obliki namesto tistih, tiskanih na papirju. Kot rečeno: Smo si pač različni in moramo drug drugemu »dovoliti« podobne različnosti!

V 19. stoletju za podlogo jaslic niso nabirali mahu pač pa stanjol

Pa še ena zanimivost glede dileme »Naravna ali umetna«, ki ilustrira relativnost naših privzgojenih vrednot. Znani slovenski etnolog Janez Bogataj je zadnjič na televiziji povedal zanimivost v zvezi s slovenskimi jaslicami. Njegov praded mu je povedal, da v 19. stoletju za podlogo jaslic niso nabirali in nameščali mahu, ampak – stanijol »papir«! Tudi na podeželju so ga zbirali že med letom, ga lepo poravnali in z njim okrasili jaslice. Da so se tako lepo bleščale v odsevu petrolejk. Verjetno se jim je mah tudi zdel premalo poseben in svečan?