Danes je véliki petek. Dan, ko se ne spominjamo le dogodka pred skoraj dva tisoč leti, marveč se nam ob misli na trpečega Kristusa začnejo vrteti slike gorja, trpljenja in smrti, s katerimi zasipajo mediji našo dušo in dom. To je dan, ko nas ob pomisli na vse gorje blizu in daleč postane strah za nas in naše in se sprašujemo, kaj nam bo prinesel ta svet, v katerem posamezniki in skupine, družbe in narodi tekmujemo v sebičnosti, zlonamernosti, hudodelstvih, umorih, genocidih … Véliki petek je dan, ki nam omogoča, da bolj jasno slišimo, kako vsi vprek vpijemo: »Križaj ga, križaj ga!« in kažemo drug na drugega.
Bralca ne bi rad strašil in odvrnil od branja, ker si ob vsej brezperspektivnosti in črnoglednosti, v kateri tonemo, verjetno ne želi še ene porcije te hrane. A naj, preden se pred nami odprejo življenjska obzorja vélikega petka, vendarle še omenim, kako nas strah zase vodi v zapiranje vase in svoj krog, v povzdigovanje sebe in svoje skupine nad druge, v nezmožnost kritičnega pogleda nase in poštene presoje drugih. Zaradi tega strahu se svet vrti okoli jaza: individualnega ali skupinskega. Samo ta »jaz« je kaj vreden, drugi niso ne pravi ne pomembni bodisi zaradi »rase, barve kože, spola, jezika in vere,« bodisi zaradi »političnega ali drugega prepričanja, narodne ali socialno pripadnosti, premoženja, rojstva,« bodisi zaradi invalidnosti, bolezni, ostarelosti ali kakšne druge okoliščine.
A to je le en pogled na svet, pogled, naj rečem, ki vélikega petka ne pozna v vseh njegovih razsežnostih, in, ne nazadnje, tudi človeka si predstavlja zelo okrnjeno. Zato se velja zamisliti ob ljudski modrosti, ki še danes prepeva: »O sveti križ, življenja luč, o sveti križ, nebeški ključ.« Modrost, ki jo je Srečko Kosovel takole upesnil: »Veliko moraš pretrpeti, / da to spoznanje pridobiš: / Kdor hoče ljubiti, živeti, / ta mora poljubiti križ.«
Podarjanje življenja
Če bi véliki petek bil samo to hudo, ki ga doživljamo in povzročamo, bi človeštva po vsej verjetnosti že dolgo ne bilo več. In, ne nazadnje, če bi danes bilo hudo močnejše od dobrega, bi planet že pognalo v zrak. Véliki petek nam sporoča, da svet rešuje žrtev, ki je dovolj močna, da zaupa kljub vsej brezupnosti: »Oče v tvoje roke izročam svojo dušo«; žrtev, ki je dovolj širokosrčna, da odpušča rabljem: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«; in žrtev, ki dovolj ljubi, da se kljub popolni zapuščenosti ne ukvarja sama s seboj, marveč poskrbi za ljudi okrog sebe: »’Žena, glej, tvoj sin!’ Potem je rekel učencu: ‘Glej, tvoja mati!’ In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi«; žrtev, ki jo skrbi za zadnjega med zadnjimi, razbojnika: »Še danes boš z menoj v raju«. A žrtev ni pri tem sama, kajti svet rešujejo tudi tisti, ki žrtve ne zapustijo in ostanejo z njo pod križem za ceno svoje varnosti in morda življenja; svet rešujejo tudi »desni razbojniki«, ki spoznajo in priznajo svojo krivdo in nedolžnost nedolžnega; in, ne nazadnje, ga rešujejo tisti, ki z žrtvijo ravnajo z vsem spoštovanjem kot npr. Jožef iz Arimateje: ta je, kakor vemo, poskrbel za Jezusov dostojen pokop, čeprav si s tem pri njegovih krvnikih ni nabral pozitivnih točk.
V teh dneh praznuje 400 letnico delovanja Vincencijanska družina, ki šteje po vsem svetu čez dva milijona karitativnih delavcev. Sam sem več kakor štiri desetletja živel in deloval v njej in še danes sem s srcem pri tej družini, njenem delu in ljudeh. Med najvidnejšimi člani te družine v Sloveniji so sestre usmiljenke in Marijine sestre, ki se posvečajo skrbi za najpotrebnejše, Vincencijeva zveza dobrote, ki deluje med brezdomci, in lazaristi, ki poleg številnih dejavnosti, ohranjajo duha Vincencija Pavelskega in Ludovike de Marillac v tej veliki družini. Če še omenim, da je svetovno znani Peter Opeka slovenski lazarist, potem verjetno ni treba več naprej predstavljati te družine, ki jo v ogromni večini sestavljajo laiki. Velja pa spomniti na duha, ki jih vodi. V najbolj obrobnih in zavrženih, odpisanih in pozabljenih vidijo Jezusa samega, njegov véliki petek, golega, nemočnega, njemu hočejo pomagati, biti z njim pod križem. Že 400 let jemljejo skrajno resno Jezusove besede: »Karkoli ste storili enemu tem mojih najmanjših, ste meni storili.« To je vodilo tudi matere Terezije in njenih Misijonark ljubezni. Ko je nekoč s sestradanim že povsem mlahavim otročičem, ki ga je pobrala na ulici, stopila v pekarno in zaprosila peka, naj mu da košček kruha, ji je ta pljunil v obraz. Mati Terezija se je nasmehnila, zahvalila in rekla: »To je bilo zame, sedaj pa dajte še njemu, kar potrebuje.«
Ni treba posebej poudarjati, da se z istim duhom napaja papež Frančišek. Pri zadnji sredini avdienci je spomnil, kako nas tosvetni upi in hrepenenja vedno znova razočarajo, kajti ko nekaj dosežemo, hočemo še več in tako brez konca. Nasprotno pa, če upamo in zaupamo po Jezusovo, bomo odkrili, da je najboljši način življenja živeti kot zrno. Ko namreč pade v zemljo, obrodi sad; to je življenje v ključu preproste podarjajoče se ljubezni, ki premaguje zlo in prinaša upanje v svet. »Ali ni to logika poraženca?« se sprašuje Frančišek in nadaljuje: »Dejansko je logika semena, ki umre, logika ponižne ljubezni, Božji način delovanja in edino, kar obrodi sad. Ni dvoma, ta resnična ljubezen gre preko križa in žrtvovanja kakor Jezus. Križ je na tej poti neizogiben, ni pa cilj, je prehod, cilj je slava, polnost življenja, kakor razodeva vélika noč. Tu nam prihaja na pomoč druga prispodoba, ki jo je Jezus podal pri zadnji večerji: ‘Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet.’ Podarjati življenje, ne pa ga zadrževati,« za to gre na véliki petek.
Vera v življenje
Ko kristjani praznujemo véliko noč, praznujemo življenje v vseh njegovih razsežnostih. Sveto tridnevje je za nas pot, ki jo prehodimo skupaj z Jezusom tukaj in sedaj iz popolnega brezupa in smrtne groze prek zaupanja in grobne tišine vélike sobote v eksplozijo življenja na vélikonočno jutro. Ni gladko in ne gre gladko, tema, dvomi, osamljenost so velikokrat videti brez konca. Že ko se vleče otrokova bolezen, pa tudi če je samo viroza, je hudo, na trenutke zelo hudo. Ko je nerazumevanje na delovnem mestu brez konca, si dobesedno na psu. Da sploh ne omenjam groze, ki jo doživljajo žrtve vojn, terorizma in drugega nasilja. A še hujše od te groze je za trpine spoznanje, da ni zanje nikomur mar. In vendar se najdejo ljudje, ki so izjemno preizkušani, sami v breznu trpljenja, a se kljub vsemu trdno oklepajo Kristusa in Boga, in v njunem imenu vztrajajo med največjimi nesrečniki.
Nekaj takšnega se je dogajalo materi Tereziji. Ta je najprej živo začutila bližino Kristusa in naročilo, naj gre med najbolj uboge med ubogimi. Ko je to storila, se je spustila trda duhovna tema, ki jo je obdajala do konca življenja. Izpovedala je: »V svoji duši čutim zgolj to strašno bolečino zaradi izgube Boga, ki me noče, izgubo Boga, ki ni Bog, izgubo Boga, ki ne obstaja zares. … Moje delo ni veselo, ni privlačno, ni goreče.« Ta njej véliki petek ni običajna depresija, kajti vsa leta te zapuščenosti je mati Terezija delovala z visokimi obrati, vodila svojo skupnost in potovala po svetu kot učiteljica in oznanjevalka. Svoje trpljenje je dojemala kot udeležbo pri Jezusovem trpljenju na vrtu Getcemaniju in zaporu, na križevem potu in križu, pri njegovih občutjih, da ga je celo Oče zapustil. In ravno zaradi tega občutja se je mati Terezija še bolj celovito poglobila v trpljenje najbolj siromašnih med siromašnimi in jim služila tako s svojo bližino in kakor z dejanji.
Čeprav se zdi véliki petek na prvi pogled ena sama tragedija, vidimo, da ima v bistvu drugačen naboj in moč in lahko žene posameznika, skupnost ali družbo, da je pozorna do tistih, ki so na tako ali drugače izključeni, zavrženi, žrtve kulture odmetavanja. Lahko si sam eden od njih, a hkrati skupaj s sotrpini ob gledanju Križanega nadaljuješ njegovo delo bližine in tolažbe. Pavel se je zavedal, da je Križeva beseda, Beseda s križa ali Beseda o križu »za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč. (…) Judje namreč zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija, ki je Judom v spotiko, poganom norost. Tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, je Mesija, Božja moč in Božja modrost. Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi« (1 Kor 18-25). V čem je ta modrost, pove s svojim življenjem Thomas Merton, véliki ameriški mislec in pisatelj prejšnjega stoletja, ki se je iz velikega posvetneža in uživača spreobrnil in postal menih. Ameriško in svetovno javnost je zaznamoval tako s svojim pisanjem kakor prizadevanjem za mir, še zlasti za končanje vietnamske vojne. »Zavedam se, da sem zmogel do tebe samo tako, da sem zapustil posvetne stvari. Zato sem bil tako nesrečen, ker se mi je zdelo, da si me obsodil na bivanje med njimi. Žalost je zdaj minila, obhaja me radost, tista radost, ki vznikne iz najgloblje žalosti. Začenjam razumevati. Naučil si me, me potolažil in spet sem začel upati in se učiti.«
Za tak pogled s križa je torej kljub vsem teminam potrebno zaupanje, vera. A ker tak pogled dela čudeže, življenje namreč krepi sredi smrtnih bojev, je ta zaupljiva vera blagoslov. Čeprav imamo verniki to vero za milost, pa stara teološka modrost uči, da milost gradi na človeški naravi. To, kar vera odkriva in čemur daje rast, je Stvarnik položil v sleherno srce, to ni zato nikomur tuje in lahko vsak izbrska v sebi in goji. Iz tega razloga ostaja za vse upanje, ne glede na versko pripadnost, da je mogoče ta svet, ta naš svet vendarle spreminjati v človeku bolj naklonjen svet, v katerem nas bo manj hromil strah pred sedanjostjo in prihodnostjo in bomo imeli več moči in poguma to sedanjost in prihodnost sooblikovati in soustvarjati nekateri po Jezusovem zgledu, drugi po kakšnem podobnem. Véliki petek je zato praznik upanja in življenja v stalnem boju z našimi lastnimi silami, ki ju hočejo uničiti.
