Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog (3 Mz 19,34). Božja beseda je ostrejša kakor vsak dvorezen meč, zapiše Pavel (Heb 4,12). Ali povedano drugače, vsebina, ki ni predstavljena na ustrezen način, ki človeka ne predrami iz umskega kavča, ostaja mrtva črka na papirju. Pri judih in kasneje tudi pri kristjanih je (bila) vedno prisotna nevarnost razumeti bližnjega človeka v zelo ozkih okvirih, kot rojaka v nasprotju s tujcem. Jezusova primerjava, kjer kot bližnjega predstavi Samarijana, pri čemer je imela beseda Samarijan za Jezusovo poslušalstvo podoben prizvok, kot ga ima za povprečnega Evropejca besedna zveza politični emigrant, ima zato podobno boleč učinek.
Kdo dandanes ni slišal za politično zaostritev v času Heroda kmalu po Jezusovem rojstvu, ki je v evangelijih predstavljen povod, da Jožef z družino emigrira v Egipt? Danes bi sveto družino kategorizirali kot politične emigrante. A vendar Jožefov beg v resnici le oživlja zgodovinsko izkušnjo izvoljenega ljudstva, Izraela, ko v času očakov zaradi lakote v večjem številu emigrirajo v Egipt, takratno obljubljeno deželo, simbol obilja in preskrbljenosti. Egipčane, podobno kot danes Evropejce, je prevzemala groza pred Izraelovimi sinovi (2 Mz 1,12), zato ravnajo modro (2 Mz 1,10sl.), tujce zasužnjijo, ter “postavljajo tehnične ovire”, načrtujejo sistematični pomor vseh novorojenih dečkov ob “vstopu” v deželo. Kot generator vseh teh dejanj se jasno izriše strah in groza – pred tujim in tujci.
Utelešen strah v obliki najrazličnejših ograd in ovir kaže na izčrpanost “gostujoče” civilizacije, saj noben zid v zgodovini ni prinesel (dolgoročne) rešitve. Ali lahko skupaj z Oswaldom Spenglerjem v teh potezah prepoznavamo znake zatona Zahoda? Primerjave so vedno nehvaležne, toliko bolj, ko gre za daljše časovne zamike, vendar ne spreglejmo, da v trenutku, ko Egipt zavrne antične politične emigrante, s tem spiše lastno obsodbo – kako zgovorno, smrt lastnih prvorojencev (2 Mz 12).
Koliko duha in življenja dopušča takšen strah? Si (vsaj) drznemo pomisliti, da srečanje dveh civilizacij, nosilk lasnega sistema verovanja, religije in kulture, v obliki preseljevanja lahko predstavlja rešitev Zahoda? V kolikor Zahod razumemo kot krščanski. Ne rešitve v demografskem smislu, pač pa v ponovnem najdenju (in udejanjanju) judovsko-krščanskih korenin Evrope. Če se razumemo; judovsko-krščanska ljubezen do bližnjega se bistveno razlikuje od karitativnih katarz lajšanja vesti s katerimi se naivno želimo znebiti občutka ogroženosti zahodnega sveta. Takšen način spoprijemanja z novodobnim begunskim vprašanjem se nujno izrodi v svoje nasprotje ali ostaja zgolj iluzija. Strah reže globlje od mečev, vprašanje pa je, ali reže globlje, kakor Božja beseda.
