Na tem mestu me ne bo zanimalo, ali je razvpiti beg še bolj razvpite gradbene baronice res služil za dimno zaveso parlamentarnemu odločanju o fiskalnem pravilu in referendumski zakonodaji. Ali pa je bilo prej obratno, da je šele javni fiasko njenega pobega glavno vladno stranko prisilil k dokazovanju, da je zmožna izpeljati vsaj nekaj. Meni se vse skupaj zdi predvsem odlična prispodoba jalovosti slovenskega prehoda v demokracijo v zadnjih dvajsetih letih. Skoraj ni moč oporekati vtisu, da je šlo pri Tovšakovi za padli “steber družbe”, ki so ga drugi stebri skušali na vsak način obvarovati kot “enega izmed nas”. Pri čemer pravzaprav kljub precej jasnim znamenjem ni pomembno, kateremu koleščku med stebri se je zdelo potrebno “pomagati”.