Konec vojne, ki je kot taka nenormalno stanje družbe, je ravno zaradi tega bil za vsakega človeka, tudi tistega, ki ga je občutil kot novo okupacijo, velik prelom. Vojno je treba ocenjevati ne le v domačih razmerah, ampak evropskih in svetovnih, sicer takoj nasedemo zlorabam, ki jo prikazujejo kot partizansko zmago nad Nemci. Tudi o izidu vojne se ne velja prepirati. Ni ga mogoče primerjati s posameznimi bitkami in spopadi, ki lahko v daljši časovni perspektivi dobijo drugačen značaj.
Zmaga nad nacizmom zasluga Angloamerikancev in sovjetskih armad
Temeljna dejstva so povsem jasna. Če ima kdo na protipartizanski strani potrebo, lahko poudarja tudi spopad pri borovoljskem mostu, ki jim po vojaški plati ni v sramoto. Ker je zmaga nad nacizmom predvsem zasluga Angloamerikancev in sovjetskih armad, poudarjanje slovenskih in jugoslovanskih zaslug, ob vsem spoštovanju do žrtev in prestanega trpljenja, ni najbolj resno.
Poudarjati zmago, pomeni v današnjih razmerah predvsem poudarjanje zmage revolucije v državljanski vojni. Pri ocenah zgodovinarjev, pa je treba izhajati predvsem iz starih modrosti, ki pravijo, ‘da finis coronat opus’, to je da konec daje značaj opravljenemu delu in ‘abusus non est usus, sed corruptela’ – zloraba ni uporaba, ampak pokvarjenost. Problem razpravljanja o koncu vojne ali zmagi, poudarjanja enega ali drugega, pri Slovencih ni stvar faktografije, ampak glede na vse, kar se je dogajalo, humanitete, odnosa do svetosti življenja na eni in ideološke pripadnosti na drugi strani.
Vir: Povzetek razprave dr. Grande znanstvenem posvetu v prostorih Državnega sveta RS z naslovom LETO 1945-70 LET POTEM, ki je ob 70 letnici konca druge svetovne vojne potekal v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo, Nove slovenske zaveze, Slovenskih katoliških izobražencev in Zbora za republiko.