Plemenite kovine so znamenite po plemenitem siju. Podobno velja za obletnice, ki so napolnjene s polno in plemenito vsebino. In prav zadnje je v letošnjem jubilejnem letu samostojne slovenske države vprašljivo.
Slovenska država je največji dosežek Slovencev v naši zgodovini. Verjetno prav zaradi njene enkratnosti je bila pri njenem uresničenju storjena vrsta napak, katerih odpravljanje poteka počasi, mučno in boleče.
Prehod iz komunizma v demokracijo je bil izveden srčno, vendar s premalo premisleka in temeljitosti. Mnogi so pričakovali, da bo njegova zrušitev nekaj tako izjemnega, da bodo nanj takoj pozabili in ga z gnusom zavrgli. Pa ni bilo tako. Nasprotno! Preveč ljudi je imelo v njem privilegije, ki jih demokracija ne pozna. Če upoštevamo še tiste, ki so bili med revolucijo, to je v vojni in zlasti po njej, pobiti in če k temu prištejemo še več deset tisočev, ki so morali oditi na »začasno delo v tujino«, vidimo, da je bila kritična masa ljudi izjemno šibka. Slovenija je imela in ima demokratični primanjkljaj. Še bolj šibka, predvsem pa večinsko ostarela je bila skupina ljudi, ki je demokracijo še osebno živela. Vsi ostali smo jo poznali predvsem iz časopisov. Nekdanja komunistična oblast je imela posebne službe za hvaljenje in poveličevanje svojih dosežkov. Tako se ni čuditi, da so mnogi napredek v primerjavi s povojnimi razmerami pripisovali prav nekdanjemu režimu. Niso in še danes nočejo videti, da smo napredovali zgolj glede na preteklost, kar bi v vsakem režimu, ne pa glede na avstrijske in italijanske sosede, za katerimi smo čedalje bolj zaostajali. Svojo moč in napredek bi komunizem dokazal in oblast upravičil, če bi ustvaril primerjalni napredek. Ker je bil prehod na tržno gospodarstvo za mnoge šokanten, morali so začeti delati namesto hoditi v službo, številne tovarne so v procesu privatizacije nekdanji direktorji zelo temeljito obkradli, je nastala velika armada brezposelnih, ki je ni nihče pričakoval. Danes tretjina ljudi komaj ali pa sploh ne more poravnati osnovnih življenjskih stroškov. Vsi tisti, ki jih je tranzicija potisnila na rob eksistence, to pripisujejo prav njej in so dovzetni za propagando, da je bilo v komunizmu boljše. Lustracija komunistov, torej izločitev komunistov, ki so se pregrešili z zločini ali kratenjem človekovih pravic, ni bila izvedena. Opažamo celo ponovno naraščanje njegovih pristašev. K temu nemalo prispeva tudi nostalgija po mladih letih.
Poleg naraščanja socialnih problemov, tudi zaradi mednarodnih ekonomskih razmer, svoje prispeva še rušenje družbenih struktur in njihove avtoritete. Do kakovostnega zdravnika je skoraj nemogoče priti v razumnem in potrebnem času, številne socialne pomoči so bile odpravljene ali zmanjšane, predvsem pa je težje priti do njih, ogromno je korupcije … Ljudje so bili leta in leta pripravljeni oblastnikom odpuščati napake, v zadnjem času pa vidijo, da ne gre za napake, neznanje, ampak pokvarjenost vladajočih. Razkrilo se je, sprva v delu univerze, kasneje pa v nekaterih državnih službah, da funkcionarji dobivajo posebne dodatke v imenu stalnosti. Ta kategorija je predvidena za gasilce, vojake, reševalce in vse, ki morajo doma čakati, če jih v dela prostih dnevih nujno in izredno potrebujejo v službi. Nadomestilo je majhno. Tudi manj kot evro na uro. Izbrani oblastniki pa so dobivali dodatke, ki znašajo več kot mesečne plače prej naštetih. »Grešniki« ne samo da ne priznajo napake, to je dokaz, da gre za pokvarjenost, ampak trdijo, da niso vedeli, da določil, ki zanje niso predvidena, ni dovoljeno zlorabljati. Med njimi sta celo dva ključna ministra sedanje vlade. Toda njen predsednik, ki trdi, da je njegovo osnovno načelo dela etika, noče nič slišati o nujnosti, da ju odstavi. Celo znižuje pomen dejanja. Rektor ljubljanske univerze pa kar javno razglaša, da je taka kraja banalno dejanje.
Moralni razpad vodilnih slovenske družbe in sesutje slovenske vojske ter policije je hujše razočaranje kot vse drugo!
Besedilo je bilo najprej objavljeno v reviji Naša luč, glasilu za Slovence po svetu.
