Včeraj je minilo prvo leto nove oblastne garniture, od katere pričakujemo uresničitev obljubljenih reform. Povolilno oblikovanje oblasti – predvsem zakonodajne in izvršilne – se je zgodilo v rekordno hitrem času, kar pomeni, da smo 1. junija 2022 dobili že 15. vlado in njej naklonjeno parlamentarno pozicijo v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. Od praznika demokracije, ko so bile izvedene državnozborske volitve in je volja ljudstva za zmagovalko izbrala Gibanje Svoboda, do sestavljene vladne koalicije je torej minilo manj kot dva meseca.
Sprašujem se, čemu je botrovala takšna hitrost, če pa smo državljani po skoraj enem letu njihovega vladanja pravzaprav v slepi ulici, iz katere pa vladna koalicija nikakor ne najde poti? Kje so se izgubile obljube o tako opevanih (velikih) reformah? Mogoče so bile reforme le dobro premišljen predvolilni manever, s katerim so prepričali volivce, da so jim namenili svoj glas.
Potem ko so pozicijski oblastniki samozavestno in iniciativno napovedovali reformo eno za drugo, ki naj bi se udejanjile v letu 2023, so se o tem pred mediji razkrinkala njihova razhajanja in velikokrat čisto nasprotujoča si stališča. Tak je bil na primer nastop ministra za delo, družino in socialne zadeve Luke Mesca, ki je napovedal izgradnjo 2.000 novih stanovanj, in predsednika vlade dr. Roberta Goloba, ki je ministrovo izjavo dopolnil s 1.000 zgrajenimi stanovanji več. Informacija o tako težko pričakovani stanovanjski reformi je bila takoj po sestankovanju za zaprtimi vrati neenotno predstavljena. Tej neenotnosti je sledilo še nekaj podobnih retoričnih razlikovanj, kajti v oddaji Tarča na RTV SLO 1 (30. marca 2023) je ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik celo povedala, da »se na zasedanju na Brdu, ko se je sestala vladna ekipa, niso pogovarjali o časovnici v povezavi z reformami«. Naj spomnim, da so bile prav časovnice reform tiste, ki so bile predtem izpostavljeno predstavljene volivcem in kot takšne hkrati gonilo obljubljenih reform.
Nato pa je sledilo nekakšno kratko obdobje zatišja, v katerem ni bilo več toliko govora o tej ali oni reformi, temveč so se dnevnopolitične tematike spremenile. V ospredje medijskega zanimanja je bila postavljena zgodba, ki je odmevala daleč na okoli. Verjetno zaradi svoje nenavadne vsakdanjosti, če jo osmislimo v političnem kontekstu.
Da je v Republiki Sloveniji »narobe svet« kar zadeva politično-pravni vsakdan, dokazujejo vedenja in ravnanja oblastnikov. Točneje predstavnikov vlade, ki v svojem bistvenem poslanstvu izvršujejo oblast. Vendar ko imam v mislih nedavni dogodek, ko je Tini Gaber prisostvoval celo njen pasji ljubljenček, se lahko zaskrbljeno vprašam, katere pristojnosti bi ta lahko pravzaprav imel. Odgovor je seveda preprost: nikakršnih.
Ampak ali je res?
Če dogodek pobližje pogledam in analiziram, četudi površno, se mi pred oči prikrade povsem drugačen obris. Omenjeni dogodek je namreč privabil pozornost medijev, saj se je njihovo poročanje preusmerilo na Tino Gaber in njenega psa. Tudi prej se je spremljevalka prvega ministra velikokrat (z)našla v medijskem viharju, vendar je tokratni dogodek verjetno zaradi nenavadnosti med volivci povzročil veliko zanimanja. Seveda so bili med njimi tudi taki, ki dogodku niso pripisovali večjega pomena in niti niso izgubljali besed ter do njega zavzeli kritičnega stališča.
Ni še preteklo veliko časa od pasje prisotnosti na uradnem političnem sestanku, že se je pojavil nov medijsko odmeven dogodek. Predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je v afriški Ugandi posvojila šimpanza. Naj ne bo pomote, da ne spoštujem njenega dejanja, vendar takšnega medijskega pompa, kakršnemu smo bili priče, v Republiki Sloveniji, kjer je bila več kot 10-odstotna inflacija leta 2022, zagotovo ne potrebujemo. Veliko bolje bi bilo, če bi uresničevanje obljubljenih reform »glasneje« odmevalo v medijih: skladno z analizo vzrokov, posledic in časovnico.
Sprenevedanje oblastnikov, ki ga obravnavam v tej kolumni, je postalo zaradi sosledja dogodkov še toliko izrazitejše. Volivci pa smo hočeš nočeš postavljeni v »brezplačno gledališče z vsemi možnimi superlativi kreativnosti«. Sprenevedanje vidim predvsem v napačni opredelitvi problema in njegovem reševanju, ki volivcem ne izboljšuje stanja na nobenem področju, čeprav so nujno potrebne konkretne reforme.
Anže Kogovšek
