Spraševati prava vprašanja

Avtor: Tomaž Štih. Vir: Libertarec. “Vplivni posamezniki in skupine so spoznali, da je v Sloveniji lažje in ceneje dosegati svoje cilje s poneumljanjem, kot s podkupovanjem.”

V Sloveniji interesne skupine sklicujejo socialno odgovorne tiskovne konference. Ko vplivni posamezniki iz kakšne lokalne skupnosti pri določenem projektu niso dovolj udeleženi; postane projekt hitro neoliberalen, okoljsko problematičen, v neskladju s kulturno krajino, pretirano kapitalističen in premalo ozirajoč se na kvaliteto življenja; lobisti pa vizionarji pravičnejšega družbenega reda, svetovnega miru in rešitve planeta.

Paradoksalno in za razvoj sodobne levice škodljivo je, da je govorica socializma v Sloveniji poslednje zatočišče tajkunov, glavni glasili mreže stari fantov pa Mladina in Dnevnik, deklarativno na strani ljudstva (za poljubne definicije pojma “ljudstvo”). Pritisk se tako vrši povsem odkrito in transparentno – vplivni posamezniki in skupine so pač spoznali, da je v Sloveniji lažje in ceneje dosegati svoje cilje s poneumljanjem, kot s podkupovanjem.

Ena učinkovitih metod s katerimi se vzdržuje status quo je t.i. framing diskurza. Ta je toliko bolj uspešen, kolikor demagog gradi svoje pravljične konstrukte na pol stoletja socialistične indoktrinacije. Marsikdo se po končanem šolanju, ki nam je v glavo vcepljalo lažne vrednote in lažno skrb za ljudi, nikoli več ni izobraževal. Miselno in vrednostno je obtičal v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Namesto, da bi se bil sposoben realnosti prilagoditi, jo skuša interpretirati skozi prizmo marksizma in je -predvsem- zelo jezen nanjo. Tako, kot so nas dresirali.

Framing pa je lahko uspešen tudi, če se le deloma naslanja na preteklo indoktrinacijo. Takšen primer je paralelen medijski jezik nepremičninskega trga, ki se je razvil za potrebe komuniciranja interesnih skupin. Navedimo ključne konstrukte, s katerimi skušajo prodajalci obvladati naš miselni tok.

“Država bi morala stanovanja kupovati pod tržnimi cenami.”

Razmislek: Zakaj bi kdorkoli stanovanje prodal državi pod tržno ceno, če ga lahko na trgu proda za tržno ceno? Če ga ne more, potem to ni tržna cena.

V Sloveniji je priljubljeno razglašanje določenih številk, npr. 1.300 evrov / m2 v Ljubljani za pošteno ceno. Toda te cene ne odražajo kupne moči prebivalstva. Odražajo pravljične želje prodajalcev po načelu: “Što se babi htilo, to se babi snilo.”

“Država bi morala z nakupi stanovanj spodbujati najemni trg.”

Razmislek: Na kakšen način država s kupovanjem stanovanj in njihovim neprofitnim oddajanjem kogarkoli na trgu spodbudi, da začne oddajati stanovanje? S tem se kvečjemu vzpostavlja nelojalno konkurenco, duši najemni trg in preprečuje njegov razvoj. Zakaj bi ljudje rešitve iskali na najemnem trgu, namesto da se postavijo v vrsto za državna stanovanja z neprofitnimi najemninami?

Spodbujanje najemnega trga je le polovica dobre zamisli, druga polovica je izvedba.

“Z državnim nakupom stanovanj in neprofitno oddajo bi se spodbudilo kroženje mladih in mobilnost.”

Razmislek: Koliko tistih, ki bi se vselili v neprofitno najemno državno stanovanje, bi se izselilo iz njega in tako omogočilo “kroženje in mobilnost”? Država že ima znaten fond najemnih stanovanj, ki za najmanj osemkrat presega sedanjo ponudbo stanovanj. Kakšna je fluktuacija najemnikov v njih danes in zakaj to ne spodbuja mobilnosti?

“Strokovnjaki so proti spodbujanju lastništva in za spodbujanje najemnega trga.”

Razmislek: To dvoje nista nasprotna bregova. Ključni kazalec stanovanjskega trga je dostopnost stanovanj. Meri se z zmožnostjo gospodinjstva srednjega sloja (t.j. gospodinjstva, ki ima mesečno eno do dve povprečni plači na člana) kupiti enodružinsko hišo na obrobju ali v neposredni bližini večjega mesta. Če je dostopnost stanovanj visoka je nakup stanovanja stvar finančnih zmožnosti, najem stanovanja pa stvar izbire življenjskega sloga. Sploh ni nujno, da se bodo ljudje odločili za nakup samo zato, ker si to lahko privoščijo. Država tudi lažje zagotavlja ali sofinancira prebivanje socialno šibkim, če jo to manj stane.

Ključni cilj zato ne bi smel biti spodbujanje najemnega trga (ali celo oblikovanje državne najemne sheme), ampak dostopnost stanovanj. Po domače: nižje cene stanovanj in večja izbira – tako zemljišč, kot tipov gradnje in izvajalcev. Država ne more in nikoli ne bo mogla večini mladih zagotoviti stanovanj; zato mora ustvarjati pogoje, da si jih lahko zagotovijo sami.

Če so stanovanja cenovno dostopna se lahko oblikuje zdravo razmerje med socialno sprejemljivo najemnino in tržno ceno stanovanja. To pa je že tisto, kar zares omogoča razcvet najemnega trga. Le tega dušita visoke cene stanovanj in pretirana zaščita najemnika.

“Velik odstotek stroška gradnje je cena zemljišča za gradnjo.”

Razmislek: Povprečna cena kvadratnega metra zazidljivega zemljišča je lahko tudi tisoč odstotkov višja od povprečne cene kvadratnega metra nezazidljivega zemljišča. Vi v resnici ne kupujete zemljišča za gradnjo, ampak “lokacijo, lokacijo, lokacijo”. Le te pa ne naredi le trg z razmerjem med ponudbo in povpraševanjem, ampak nanjo ključno vplivajo državna dovoljenja tam sploh graditi in komunalna sofisticiranost okolice, nad kateri njo bdijo para-državni monopolisti.

V resnici kupujete kombinacijo politične volje graditi in učinkovitost komunalnega opremljanja v režiji paradržavnih monopolistov – zemljišče pa dobite poleg tako, kot se je nekoč v pralnem prašku dobilo plastično uro.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker se problema lotimo na povsem drugačen način, če razumemo, da je težava neučinkovita država; kot, če bi verjeli, da sta težava pomanjkanje zemlje in trg.

“Ceno zemljišč določa razmerje med ponudbo in povpraševanjem, torej trg. Ne država.”

Razmislek: Država na tem trgu ne igra nevtralne vloge. Je namreč regulator količine zazidljivih zemljišč v nekem okolju. Vprašanje je le, na čigavi strani poseže na trg? Občine in država se lahko odločijo, da bodo v nekem kraju dovolile zidati na tisoč parcelah ali pa na desetih parcelah. Če se odločijo dovoliti zidati na desetih parcelah, bo ponudba parcel toliko manjša in cena toliko večja. V tem primeru so posegle v korist prodajalcev. Če se odločijo dovoliti zidati na tisočih parcelah pa bo ponudba parcel toliko večja in cena toliko nižja. V tem primeru bodo posegle v korist kupcev. Sproščanje zazidljivih zemljišč za gradnjo ni nič večji poseg od prepovedi gradnje.

Trg ima močnejšo vlogo v mestih, kjer ni veliko prostih zemljišč; zelo šibko pa v okolici mest, kjer je ponudba odvisna le od volje politike oziroma povsod tam, kjer je zemljišč dovolj, le zazidljiva niso.

“Stanovanj je preveč.”

Razmislek: Odvisno s čigavega stališča. In odvisno od cene. S stališča gospodinjstva, ki prvič rešuje svoj stanovanjski problem je stanovanj premalo. Še posebej stanovanj za 800 evrov / m2. Se jim pa zdi mnogo preveč stanovanj po 2.000 evrov / m2, ker takšnih ne potrebujejo. S stališča prodajalca pa je ravno obratno – konkurence je preveč in to je krivo, da stanovanj ne morejo prodati po 3.000 evrov / m2. Zato bi od države radi, da omeji ustvarjanje novih.

Za vlado, ki ravna po ustavi je odločitev jasna. V ustavi piše, da država skrbi, da si vsak lahko pridobi primerno stanovanje za bivanje. Nikjer pa ne piše, da mora država skrbeti za dobičke tistih, ki so predrago gradili in jih pestijo nekurantne zaloge.

“Zazidljivih zemljišč je dovolj.”

Razmislek: V gozdu je veliko gob, toda vse niso užitne. Kaj vam pomaga veliko število zazidljivih zemljišč in nezasedenih stanovanj v krajih, v katere se mladi nočejo naseljevati; če jih primanjkuje v okolici mest, kamor si želijo?

“Sproščanje zazidljivih zemljišč ni prava pot. Prava pot bi bila boljša izraba obstoječega fonda z uvedbo davkov.”

Razmislek: To je priljubljeni stavek Dejana Židana z drobno težavo. Dejan Židan je bil Minister za kmetijstvo v vladi, ki je imela tudi Ministra za finance Franceta Križaniča. France Križanič je bil odgovoren za davčni sistem. Tri leta sta imela z Židanom v rokah škarje in platno za uvedbo davka. Zakaj ga nista uvedla? Ker je bil tako politično sporen, da si ga nista upala uvesti. In kaj storite z ukrepi, ki si jih sami ne upate sprejeti (in si jih od osamosvojitve ne upa sprejeti nobena vlada)? Predlagate jih svojim političnim nasprotnikom. Kot resne rešitve za resne probleme. Da jim boste lahko čez štiri leta očitali, da niso ničesar storili.

“Državno kupovanje stanovanj pod tržnimi cenami bo znižalo cene.”

Razmislek: Državno kupovanje stanovanj je povpraševanje. In na ceno deluje v smeri navzgor. V času, ko je kupna moč nizka državne intrevencije na tem trgu dražijo stanovanja vsem drugim. Tudi, če se cene zdijo nižje od tržnih se je treba zavedati, da je tržna cena v pogojih nizke likvidnosti problematična.

Vsi ti medijski konstrukti ne pomenijo, da je z zamislijo o obuditvi najemnega trga od mrtvih kaj narobe. Niti, da je kaj narobe z mislijo, da socialno šibkim (tistim, ki tega dokazljivo ne morejo sami) država subvencionira prebivanje. Pomenijo pa, da je trenutno v obtoku mnogo slabih zamisli o izvedbi dobrih idej. In da je ena najpomembnejših lastnosti razmišljujočega, odraslega človeka ločevanje zrnja od plev pri izvedbi idej, ki so mu všeč.

Po nekaterih (anekdotičnih) podatkih banke razpolagajo s cca. 2.000 stanovanji, ki jih je potencialno možno dati na trg, vsako leto pa se rodi 22.000 ljudi. Nedomiselni množični državni nakupi (po mojem mnenju) niso prava pot in bi zelo hitro izčrpali vsa razpoložljiva sredstva ter pomagali le maloštevilnim. Drugim pa škodovali. Stanovanjski trg (vključujoč najemnega) potrebuje precej globoke strukturne prilagoditve in izjemno plitvo in previdno porabo državnega denarja. Če država ni posredovala dvajset let, ko je množično povpraševanje dvigovalo cene, tudi ne bi bilo primerno, da bi začela posredovati zdaj, ko se je trend obrnil in jih množična ponudba niža.