Resnica obstaja,
izumljati je treba le laži.
(Georges Braque)
Včasih se je res treba za nekaj časa znajti na obtolčenih kolenih, da sploh vidimo, kdo in zakaj nas je tja porinil, povedo tisti, ki jim življenjske modrosti niso tuje. Naša slovenska kolena, žal, niso več le obtolčena, zadnje čase imam občutek, da so nam zaradi preštevilnih ran že odpadla, pa tega sploh še nismo opazili.
Največja prvoaprilska šala prejšnjega tedna je bila odločitev KPK v odhajanju, ko so dejali, da dr. Virant pri odobritvi popustov za cenejše vozovnice ni posredoval sam, hahaha, temveč jih je dobil na podlagi dogovora med ženo in njihovo znanko, M. B., sicer prijateljico takratnega komercialnega direktorja Adrie Airways. Če bi do takšnega sklepa, ki je opral ministra, prišel Viktorček, fant malo bolj počasne pameti iz časa moje mladosti, (starejši someščani se ga še spomnite?), bi le skomignila z rameni.
Da pa se je pod odločitev podpisala najbolj eminentna, transparentna in poštena komisija 21. stoletja- ne, tukaj se pa nehajo vsi heci.
A dokumenti, tako danes pišejo v Dnevniku, razkrivajo: Virant si je poceni vozovnice pri Adrii Airways urejal sam, in to neposredno v dogovoru z nekdanjim komercialnim direktorjem. Ta mu je sporočal tudi cene vozovnic, ki jih drugi potniki Adrie niso mogli kupiti v redni prodaji. To postavlja pod vprašaj tudi ugotovitve KPK.
Prigoda s kartami me močno, močno spominja na besede nekega gospoda, ki je – še kot tovariš – sedel na mnogih partijskih sestankih, kjer so- tako je povedal- neko laž toliko časa obravnavali kot čisto resnico, da so ji na koncu že vsi verjeli.
Vseeno se trudim, da se ob slišanem ne jezim preveč, kajti dovolj sem že stara, da sem v življenju že neštetokrat videla, kako je nekaterim(?) politikom – od tistih, ki so na najnižji stopnički do onih zgoraj- samo po sebi umevno, da jim ”vse pripada”, da vse dobijo zastonj.
Nekoč, že pred leti, sem bila priča zabavnega dogodka na recepciji v nekih toplicah. Tri ženske v ličnih uniformah so kot zmešane kure letale sem in tja, ker si je gospodična na šalterju dovolila nekaj nezaslišanega: politiku, ki se je nedaleč stran mirno, z roko v žepu, pogovarjal z nekom, si je – kot je bilo razbrati – drznila izstaviti račun za bivanje v hotelu. Ne vem sicer, kako se je zgodba razpletla, a mislim, da gospodična ni več dolgo sedela na tistem delovnem stolu.
A, dragi moji, zastonj, na račun državljanov, – nekateri malo več, drugi mičkeno manj- mnogi sedijo še zmeraj. Tistim, še iz prejšnjega režima, smo – kot dokazujejo dokumenti – kupovali celo glasbene stolpe in plošče, a se je dalo preživeti, kajti tistih, ki so se zajedali v družbo, je bilo dosti manj kot je danes njihovih potomcev. Vsak- ne glede na astronomske prihodke, da ima le zveze in poznanstva- sili in je silil – h koritu. Profesorica s FDV– tako je bilo brati v nekem (levem) časopisu- za 101 kvadratni meter veliko stanovanje, ki je v lasti MOLa, plačuje zgolj 283 evrov. Običajne najemnine pa se gibljejo okoli 1000 evrov.
Profesor na FF, za 60 kvadratnih metrov veliko stanovanje plačuje 195 evrov, nekdanji direktor Zavoda za zdravstveno varstvo, pa pri svoji plači, ki verjetno ni zajamčena, za priviligirano stanovanje odšteje zgolj 210 evrov.
Bomo kdaj izvedeli, koliko je takšnih in podobnih zajedavcev, ki na podlagi zvez, poznanstev in socialističnih manir, ki jih celo propagirajo, danes še živi na naš račun, na račun obubožanih državljanov?
Zdi se mi, da je bilo enkrat v minulih dneh- v enem od prispevkov na Kanalu A- omenjeno, kako so politiki, poslanci in ostali priskledniki, zasedli pomembna mesta znotraj MOL-a preko sinov, hčera, žena, ljubic in ostalega sorodstva. Seznam je bil prav neokusen že na prvi pogled.
Koliko je takšnih ”MOL-ov” po vsej Sloveniji, kjer so si pomembne pozicije razdelili tudi prijatelji, ljubimci in ostali, željni življenja v izobilju, a brez dela in večjega truda?
Če bi znali brati časopise na pravi način, potem bi se tudi vprašali, kako, za vraga, je bil, na primer, Uli Hoeness, direktor slavnega Bayerna, zaradi utaje davkov, po hitrem postopku obsojen na tri leta in pol zapora, obenem pa je izgubil vse svoje funkcije, medtem pa je – kakšna ironija- mariborsko sodišče domala ob istem času, največjega davčnega dolžnika gladko izpustilo iz pripora, ne glede na to, da menda dotični le Dursu dolguje od 10 do 20 milijonov evrov?!
Po podatkih ameriškega ekonomista in raziskovalca Jamesa S. Henryja so nekateri državljani Slovenije v tujino oziroma davčne oaze prenesli med 50 in 75 milijardami evrov.
Vas ob teh številkah kaj zaščemi pri srcu?
Seveda vas ne.
Namreč hitro so se oglasili ”znani” in ”cenjeni” ekonomisti z različnih plačilnih list različnih lobistov in odnaševalcev denarja v tujino, ki so zatrjevali, da se je ameriški ekonomist- pač zmotil.
Veste, Slovenci smo unikum v vesolju, razdeljeni na vaše in naše, edino, na kar so slovenski možgani zmožni reagirati je, kje je dobil nek politik, ki ga ne marajo, osem evrov, da je plačal račun za telefon.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
