Prejšnji teden se je na obisku v Sloveniji mudil misijonar Pedro Opeka, na božični dan zvečer pa smo si lahko na nacionalni televiziji ogledali odličen dokumentarni film “Pedro Opeka, dober prijatelj”.
Takoj po filmu se je po socialnih omrežjih Facebook in Twitter vsul plaz s temeljnim sporočilom: želim pomagati. Opazil sem, da je nekaj ljudi kar takoj šlo v akcijo in na Misijonsko središče nakazalo sredstva. Hvala Slovenija!
Človek iz dveh civilizacij
Pedro Opeka, ki zase trdi, da izhaja iz dveh civilizacij, da je iz slovensko-evropske prevzel resnost, ljubezen do dela, stanovitnost, iz latinsko-ameriške pa ljubezen do življenja. Pedro je namreč sin slovenskih staršev, rojen v Argentini. Oče je po božji previdnosti komaj ušel smrti in se po mesecu dni v gozdovih znašel v Italiji, od koder je odšel v Argentino. Mati je kot mlada punca redno molila za misijonarje po svetu. Pedra sta vzgojila v trdni veri, veselju do življenja, ljubezni do domovine in v delavnega moža.
Govorijo dejanja
Pedro govori, a predvsem s svojimi dejanji (poudarjam – z dejanji in ne samo z besedami iz blišča predsedniških soban). Govori, da je vsako človeško življenje vredno, da ga je treba živeti z dostojanstvom.
Pedro ljudem omogoča, da delajo, četudi zelo preprosta dela v kamnolomu. In to vrača ljudem dostojanstvo, ne pomoč, pač pa delo in iz njega izvirajoč zaslužek.
Pedro pomaga ljudem s smetišča zgraditi hiše, ki že na prvi pogled izgledajo dobro – brez blišča seveda, pa vendar hiše, ki omogočajo, da se ljudje, ki so še malo prej živeli na dnu, v njih počutijo kot ljudje.
Pedro je deklici, ki ji je še kot dojenčku podgana na smetišču obgrizla obraz, omogočil plastično operacijo, ki je deklici povrnila obraz. S tem in pravzaprav z vsem svojim delovanjem Pedro vrača “obraz” ljudem z dna.
Resničnost življenja
Pedro s svojim zgledom sporoča, da je treba biti resničen, povezan z realnostjo življenja, s trdno vero, močno in odločno besedo, ter učinkovitimi dejanji. Da je treba tvegati in se začeti strastno, brez odlašanja boriti proti revščini. S tem kar imaš, tam kjer si.
Pravica otrok je …
Pedro pravi, da je pravica otrok, da vsak dan jedo. In to ne samo preprost obrok riža. Sam sem se pred časom ob obisku Misijonskega središča Slovenije kar malo zgražal, češ, da otroci ne morejo živeti samo od riža, pa so mi odgovoritli, da še riž težko zagotavljajo. Pa malo računajmo.
Pedro mora otrokom zagotoviti vsak dan tono in pol riža, kar stane približno 750 €. Torej 274.000 € na leto. Pa recimo, da bi se polovica Slovencev samo en dan! odpovedala 1 € – to je niti ne celi skodelici kave v kavarni, eni šestini pice, otroci na primer polovici zavitka “čipsa”. To bi pomenilo 1 milijon € ali 2 milijona kg riža. To je za skoraj štirikrat toliko kot Pedro potrebuje riža za svoje otroke. Si predstavljate: samo en dan – polovica Slovencev – 1 € = 1 milijon € (ali 2 milijona kg riža)? Bo šlo?
Vsakemu otroku je treba zagotoviti zdravljenje ko so bolni in zagotoviti šolanje. V skupnosti Akamasoa (dobri prijatelj) se sedaj šola okoli 12.000 otrok. Učiteljice so sedaj že tudi dekleta, ki jih je Pedro potegnil s smetišča, izšolal in sedaj predajajo svoje znanje naprej.
Ne vzgajamo mehkužnih ljudi
Pedro otrokom in staršem ne pomaga celo življenje, pač pa jih usposobi za samostojno življenje. Otroci delajo le med počitnicami in se kot pravi misijonar “utrjujejo za življenje, utrjujejo voljo in samozavest” in nadaljuje: “Mi ne vzgajamo mehkužnih ljudi, oni se morajo pripraviti na borbo v življenju”.
Povezovanje v skupnost
Pedro ljudi povezuje s pomočjo vere v Boga. Pedro je duhovnik z močno osebno vero, z osebnim odnosom do ljudi in karizme, ki je posledica dejanj in ne samo besed. On z evangelijem, veselim oznanilom upanja in ljubezni med mašo, ki se je udeleži preko 10.000 ljudi, ljudi znova in znova povezuje v skupnost. Kako rabimo takšnega povezovalca tu pri nas v Sloveniji!
Pedro povezuje tudi preko športa. V mladosti je bil namreč odličen nogometaš. Še sedaj pri svojih triinšestdesetih sam igra nogomet, vzgaja trenerje in omogoča športne aktivnosti. Spet zgled povezovanja in vzgajanja nemehkužcev.
Še enkrat
Sam sem si film še enkrat lepo počasi ogledal. Tako, da sem posnetek ustavljal in ob njem premišljeval. V njem sem našel ogromno sporočil za nas, za naš čas, za Slovenijo. Zase kot starša, kot podjetnika, kot skavta, kot človeka. Priporočam ogled filma v teh dneh med Božičem in novim letom. Želim vam, da bi nekaj tega duha in naravnanosti ponesli v leto 2012 in naprej.
Hvala misijonarju Pedru Opeki, skupnosti Akamsoa in ekipi RTV Slovenija z Jožetom Možino za vso to bogastvo zgledov!
