Zadnji dan oktobra, točno 499 let po domnevnem nabitju petindevetdesetih tez v Wittenbergu, se je rimski škof udeležil uvoda v obhajanje reformacijskega jubileja v švedskih mestih Lundu in Malmöju. Seveda, Frančišek je med drugim razveselil svoje najbolj goreče privržence z novim ekumenskim presežkom, tako da je bil znova govor o mejniku, ki da je padel po nič manj kot petstotih letih.
Lov na sumljive rekorde
Priznam, ob tem maničnem ustvarjanju rekordov, za katero seveda ni kriv papež, sem že nekoliko utrujen. Tako sem recimo že čisto obupal, da bi komu še lahko dopovedal, da na tisto legendarno srečanje v Havani med Frančiškom in Kirilom nihče ni čakal tisoč let, pa celo, če bi si želel, bi ne mogel, ker moskovskega patriarhata ali česa podobnega pred tisočletjem sploh ni bilo. Kljub temu ta nesrečna tisočica še kar straši v ustih in s tipkovnic pametnih ljudi.
Nekaj podobnega se zdaj dogaja ob Frančiškovem švedskem podvigu. Nesporno se je v Lundu in Malmöju pisala zgodovina, toda pisali so jo že kdaj prej. Recimo pred petimi leti, ko je papež Benedikt XVI. poromal naravnost v Lutrov samostan v Erfurtu.
Česa se velja spomniti?
Kot rečeno, argentinski pontifeks nima s tem nič opraviti. Na Švedskem je storil tisto, kar je bilo potrebno storiti. Skupaj z gostiteljicami in gostitelji se je spomnil bistvene prelomnice v evropski, da, svetovni zgodovini, ki odmeva tako močno, da je, kot so zapisali nemški katoliški in protestantski voditelji, še vedno potrebno zdraviti spomin nanjo.
Kaj je torej tisto, česar se bomo v prihodnjem letu okrogle obletnice morali spomniti? Verjetno predvsem zamujene priložnosti, da bi se reformatio pravočasno in temeljito zgodila znotraj katoliške Cerkve. Spomnili se bomo neverjetne duhovne slepote (papež bi morda dejal duhovne demence) takratnih pastirjev Cerkve na zahodu, ki so povsem spregledali znamenja časa, zlasti žejo ljudi po tistem, kar so razbirali iz evangelija, a tega niso videli v Cerkvi svojega časa.
Spomnili se bomo tudi razorožujoče iskrenosti papeža Hadrijana VI., na katero nas je nedavno opozoril nemški cerkveni zgodovinar, ko je navedel njegove presenetljive besede: Tako ni čudno, da se je bolezen razširila z glave na ude, se pravi, od papežev na nižje cerkvene voditelje. Vsi – visoki prelati in preprosti kleriki – smo skrenili, vsakdo gleda le na svojo pot in že dolgo ni nobenega, niti enega samega, ki bi delal dobro. [1] Žal se bomo spomnili tudi, da je šlo v tistem letu 1522 za glas vpijočega v puščavi in da za Nizozemcem pravzaprav ni bilo papeža, ki bi bil zmožen tolikšne samokritičnosti.
Seveda se bomo spomnili mladega avguštinskega redovnika Martina Lutra, gnanega od iskrene skrbi za lasten dušni blagor in za blagor zaupanih mu občestev. Spomnili se bomo njegove postavitve v ospredje usmiljenega, ne strogega in kaznujočega Boga, in njegove osredotočenosti na Sveto pismo, kar je na Švedskem zlasti izpostavil papež Frančišek. Morda bomo katoličani končno z lažjim srcem in manj obremenjeno priznali, da je to osredinjenje obdarilo slovenski jezik in slovensko občestvo z zakladom, skupnim vsem Slovenkam in Slovencem.
A skoraj v isti sapi se bo potrebno spomniti, da je isti avguštinec v manj kot desetletju prehodil pot, za katero je zgodnja Cerkev potrebovala stoletja, in ne čisto pričakovano ugotovil, da bo njegov neokrnjeni evangelij najvarnejši v rokah mogočnih deželnih knezov, njegovih glavnih sponzorjev. Je res verjel, da bodo nekdanji navdušeni zbiralci eksotičnih relikvij zdaj novi apostoli veselega oznanila v čisti obliki? Posledice njegove izbire so redkokje tako vidne kot ravno v jedrnih deželah njegove reformacije, kjer so od cvetočega luteranstva potem, ko so komunistični vzhodnonemški oblastniki zaprli “deželnoknežjo” pipico in videli v Lutru samo še morebitnega predhodnika revolucije, ne pa več verskega reformatorja, ostale predvsem lepe, a prazne cerkve in ena vsaj statistično duhovno najbolj opustošenih pokrajin v Evropi.
Vse preveč vidno pohujšanje
In tu smo pri najtežjem delu vsebine spomina na reformacijo. Ker, kot rečeno, do nje ni prišlo znotraj katoliškega občestva, ko je bil za to še čas, pa tudi zato, ker so katoličani po tridentinskem koncilu poudarjali predvsem tisto, kar jih je od protestantov ločevalo, je razkol, ki se je odprl z reformacijo, za evropskega človeka dejansko pomenil strahotno pohujšanje.
Zato se bo potrebno spomniti, da gre prav nespodobnemu obračunavanju med katoličani in protestanti s krvavim vrhuncem v tridesetletni vojni pripisati dobršen delež odgovornosti za sprožitev vala, ki je privedel do galopirajoče sekularizacije naših dni, nad katero zdaj vijejo roke oboji. Morda bi se dalo s kakšnim dlakocepljenjem pokazati, da tridesetletna vojna v bistvu ne more veljati za versko, toda takratna javnost jo je nedvomno dojemala kot takšno. In presenetljivo bi bilo, če ne bi prav po njej in zaradi nje vzklile zamisli, da takšnega krščanstva nihče ne potrebuje. Verjetno do tega ne bi prišlo, ko se reformacija ne bi bila iztekla v razdelitev Cerkve na zahodu.
[1] Navedeno po: Hubert Wolf, Krypta: Unterdrückte Traditionen der Kirchengeschichte (München, 2015), 9.
