Cerkev, ki je »ločena od države«, je trenutno predmet izjemnega zanimanja »javnosti«. Pa ne zaradi svoje karitativnosti, moralnega nauka, spodbujanja življenja za pozitivne vrednote, … V središču spodbujenega javnega zanimanja so spolne zlorabe znotraj njenih članov, še posebno klera.
Prav, spolne zlorabe so huda stvar, in Cerkev se tega zaveda. Vrhovni cerkveni »poglavar« papež je sklical na to temo posvet v Vatikanu. Vendar spolne zlorabe se dogajajo tudi v okviru drugih oblik civilne družbe in v državnih institucijah, s katerimi pa se »javnost« in civilni mediji niti približno toliko ne ukvarjajo s tem problemom. Ali pa morda, razen v Cerkvi, ta problem ni prisoten? Kar pa močno dvomim!
A ja! Rimokatoliški duhovniki so zavezani celibatu že nekaj stoletij in so zato vsega obsojanja vredni. Čudno. Saj so tudi »navadni« državljani, politiki, vojaki »osvajalci in branilci«, ne vem česa že in pred kom, za ista in enaka dejanja zavezani, ne sicer celibatu, ampak državnim zakonom, pa se o tovrstnih kršitvah prav malo sliši in piše. Osebno ne poznam tovrstnih statističnih podatkov.
Niti najmanj ne želim omalovaževati zla spolnih zlorab in psihičnih ter fizičnih posledic, ki ostanejo žrtvam teh dejanj. Se pa ob odzivu na to temo znotraj Cerkve sprašujem, zakaj se »javnost« in civilni mediji o hujšem zlu, kar so gotovo umori in poboji civilistov iz povsem političnih razlogov, ne ukvarjajo toliko in tako pompozno. Do danes se še ni zgodilo, da bi naša slovenska »javnost« zagnala krik in vik ter obsojala množične povojne poboje in druge oblike mučenja ter preganjana civilistov.
Cerkev nas je vernike (kardinal Marx) seznanila z zamolčevanjem zla spolnih zlorab, uničevanja dokumentov in dokazov, zahteva se javna, pregledna in poimenska predstavitev in ukrepanje. Prav je tako. Posebno pozoren sem bil na informacijo o uničevanju zadevnih dokumentov in zamolčevanju tovrstnega zla.
Poskušam potegniti vzporednico med zlom spolnih zlorab in mnogo hujšim zlom povojnih genocidnih umorov ter pobojev v Sloveniji. Ali se niso tudi v okviru »legalne« povojne oblasti tovrstne stvari zamolčevale, o njih se je lagalo in uničevalo dokumente. O obsodbah poimenskih krivcev teh zločinov sploh ne govorim! Kako le, saj jih do danes še ni bilo.
In še. Kaj pa abortivni umori nerojenih otrok? O teh umorih se, kot se kaže, sploh ne sme govoriti, saj je po mnenju »javnosti« in propagandistov to vendar »pravica« žensk! Če Cerkev splavom ni naklonjena in njeni verniki molijo za tiste, ki to počno, je to kaznivo dejanje.
Še vedno pa se »malikuje« številne zločince in zločine zoper narod med in po končani drugi svetovni vojni. V Sloveniji po osamosvojitvi 1990 leta ni »izbruhnila« histerija zoper komunizem in komunistično preteklost, kateri bi »javnost« in mediji posvetili vsaj toliko pozornosti, kot jo posvečajo trenutnim spolnim zlorabam v Cerkvi.
Osebno sem prizadet ob spoznanju, da so eni in drugi zlo zamolčevali, uničevali dokumente, lagali in krivo pričali. Verjamem pa, da je Cerkev sposobna katarze, kar je v svoji tisoč letni zgodovini že dokazala, bojim pa se, da ideološke in zločinske katarze komunizma, ne bom doživel.
