Splošna stavka javnega sektorja 2018 je, ob desetletju uporabe javnih pooblastil za zadolževanje države in za povečevanje mase plač v javnem sektorju, ki ima nevarne ali izjemno hude posledice za celotno državo ter ob sindromu »Marije Antoinette«, vprašljiva. Zato je treba pravico do stavke izpodbiti.
Sindrom »Marije Antoinette«
Vprašanje: Ali je stavkajočim poznano finančno životarjenje Slovencev izven proračunskih virov v desetletju od izbruha svetovne finančne krize, to je od dne 1. 10. 2008 dalje?
Odgovor je negativen glede na lucidni tvit Esada Babačiča. Tvit se glasi: »Prižgem radio. Poročanje s stavke. Izjava stavkajoče, ki že trideset let dela v vrtcu in ima le 1350 EUR Neto plače. S poudarkom na neto. Vsak mesec. Nobenega komentarja. Razmišljam, ali naj to povem nekomu, ki že deset let čaka na službo, pa četudi za tako ‘nizko’ plačo. Raje ne«.
Tvit kaže na sindrom splošno stavkajoče javne uslužbenke, ki vidi uporabo proračunskih jaslic kot »potico, če ni kruha«, slednje pa kaže smiselno na sindrom »Marije Antoinette«. Sindrom je razlog, da v prispevku ne navajamo podatkov o finančnem životarjenju Slovencev izven proračunskih virov.
Nevarno ali izjemno hudo
Letošnja splošna stavka javnega sektorja je, ob stroških dela »3,9 milijard evrov«, težka »991 milijonov evrov« (cit. po: tu in tu – Delo, Ministrstvo za javno upravo). Osvetlimo vprašljivo desetletje zadolževanja države in povečevanja mase plač javnega sektorja, navkljub izbruhu hude finančne krize od 1. 10. 2008 dalje:
- Vrišimo razvojno daljico z obdobnima točkama konsolidiranega bruto dolga države. Vrišemo jo od točke A. za leto 2008 v znesku 8.275 milijonov evrov, kar pomeni 21,8 % BDP, do točke B. za leto 2016 v znesku 31730 milijonov evrov, kar pomeni 78,5 % BDP (tu – Surs). Za zadnje leto desetletnega obdobja še ni končno revidiranega podatka, po podatku za konec tretjega četrtletja 2017 znaša tedaj znesek dolga 33.285 milijonov evrov, kar pomeni 78,4 % BDP (tu). Razvojna daljica kaže na vprašljivo uporabo javnih pooblastil za zadolževanje države, ki je oslabilo finančno sposobnost celotne države.
- Vrišimo razvojno daljico z obdobnima točkama skupne mase stroškov dela tega sektorja. Vrišemo jo od točke A. za leto 2010 v znesku 3.702 milijonov evrov (tu – Portal plač javnega sektorja PPortal, vsi tipi izplačil JS – RPU – PU, leto 2010), do točke B. za leto 2016 v znesku 3.983 milijonov evrov. Opombi: V točki B. nismo uporabili podatka za 2017, ker ga pri PPortal-u še ni, v obdobju prvih 11 mesecev 2017 pa masa stroškov dela znaša 3846 milijonov evrov. V točki A. smo uporabili podatek za 2010, in ne za 2008, ker pri PPortal-u ni podatkov izpred leta 2010 – po podatku Ajpes o masi izplačanih bruto plač pri pravnih osebah javnega sektorja (tu; opomba: gre za vsebinsko-metodološke razlike s podatki PPortal-a) znaša v letu 2008 ta masa 3.153 milijonov evrov. Razvojna daljica kaže na vprašljivo uporabo javnih pooblastil in pravic za povečevanje mase plač v javnem sektorju, navkljub izbruhu finančne krize od 1. 10. 2008 dalje.
Osvetljeno kaže na vprašljivo desetletje uporabe javnih pooblastil in pravic v javnem sektorju, ki ima lahko nevarne ali izjemno hude posledicami za finančno sposobnost države. To je razlog, da je treba pravico do splošne stavke v javnem sektorju 2018 izpodbiti.
Izpodbiti stavko
Pravica do stavke je v 77. členu Ustave Republike Slovenije določena kot pravica delavcev. Pravico do stavke se lahko z zakonom omeji, če to zahteva javna korist. Ena od tovrstnih zakonskih omejitev je v 15. členu Zakona o stavki, ki daje Vladi podlago za sprejem nujnih ukrepov, predvidenih z Ustavo in zakonom, in sicer konkretnih ukrepov v primeru konkretne stavke (primerjaj ustavno odločbo z dne 13. 10. 1999). Zato lahko Vlada v primeru konkretne stavke sprejme predpis, s katerim prepreči nastanek nepopravljivih škodljivih posledic, ki bi zaradi stavke utegnile nastati. Ob tem so dopustne tiste omejitve, ki jih določa zakon in pomenijo v demokratični družbi ukrepe, ki so v interesu nacionalne varnosti ali javnega reda ali pa so potrebne za zaščito pravic in svoboščin drugih (člen 8 Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah). Po novelirani Evropski socialni listini pa se lahko z zakonom uredi uresničevanje pravice do stavke, če so v demokratični družbi omejitve nujne za zaščito pravic in svoboščin drugih ali za zaščito javnega interesa, državne varnosti, javnega zdravja ali morale (člen G).
Iz navedenega izhaja poseben pogoj za sprejem ukrepov za omejitev stavke, in sicer je pogoj ocena, da bi utegnila nastati neposredna nevarnost ali izjemno hude posledice za varnost premoženja ali druge škodljive nepopravljive posledice. Pogoj je izpolnjen z razvojnima daljicama, ki osvetljujeta vprašljivo desetletje uporabe javnih pooblastil in pravic za zadolževanje države in za povečevanje mase plač v javnem sektorju, navkljub izbruhu finančne krize od 1. 10. 2008 dalje, ki ima lahko nevarne ali izjemno hude posledice za finančno sposobnost države.
S tem je, ob nadaljnjem sindromu »Marije Antoinette«, pravica do splošne stavke javnega sektorja 2018 izpodbita kot neutemeljena.
