Gornje vprašanje je spet v osredju. Spomnimo se, kako smo volili na zadnjih državnozborskih volitvah. Večinsko smo volili stranke in ljudi, ki so se v javnosti komaj predstavili. Ko so te stranke zmagale, je sledilo »nabiranje« ministrov in funkcionarjev vseh stopenj, kakor da bi po cesti pobirali štoparje. Za takšno stanje smo soodgovorni vsi državljani. Večjo politično zrelost smo pokazali šele na referendumu, ko smo večinsko glasovali za zdravo, ali bolje, za normalno življenje družin in družbe kot celote.
Reči smemo, da smo se za vsakokratne volitve premalo pripravljali. Zato je tem bolj potrebno, da se na nove volitve bolje pripravimo. Poizvedeti moramo, koga bi kazalo voliti, kaj vse je kandidat doslej že dobrega naredi, kam so usmerjena njegova prizadevanja. Ali mu gre za stvarno presojo in razumevanje družbenih razmer ali pa mu gre zgolj za uveljavljanje samega sebe. Ali se zaveda, da je naša družba in država v velikih zagatah? Ali jih razume in skuša iskati rešitve, ali se zgolj nasmiha na »levo in na desno«, pač z namenom, da bi si pridobil volivce? Enak pomislek je potreben tudi za stranke, ki nas nagovarjajo. Izbira je in bo velika. Nekam se je treba priključiti. Še vedno nastajajo in tudi odmirajo, nove in nove stranke, kakor da bi to bil novi narodni šport. Nismo tako srečni, kakor številni drugi narodi, ki imajo že svoje ustaljene in prepoznavne stranke. Od nekdaj, od začetka politične organiziranosti slovenskega naroda, imamo le eno, ki jo je že pred prvo svetovno vojno, kot Slovensko ljudsko stranko, ustanovil Janez E. Krek, ki ima danes sicer drugo ime, Nova Slovenija – krščanski demokrati, in ima zaradi politične nestabilnost prekinjene ustanovne listine, ki pa je po svoji politični naravnanosti ter dejavnosti, v okviru katoliškega etosa, vsebinska naslednica Krekove pobude. Ta stranka je preživela drugo vojno, čas komunistične diktature pa v izgnanstvu.
Bolj kot »prekladanje« listin o nasledstvu Krekove Ljudske stranke je pomembno stvarno razpoloženje ljudi. Med obema vojnama so še živele in delovale tudi druge stranke. Revolucionarji so onemogočili vse po vrsti. A najostreje so uničevali krščanske demokrate. Pobijali so demokratično izvoljene župane in celo voditelja Marka Natlačenega. Niso pa mogli pobiti vseh članov stranke. V času njihovega diktature so ljudje ohranjali svojo krščansko zavest in ob osamosvojitvi so jo spet v zadovoljivi meri uveljavili. Na novih volitvah so večinsko dali svoje glasove zanesljivi ter od nekdaj uveljavljeni krščanski demokraciji. Stara komunistična partija si je v novih razmerah znala ohraniti svojo moč in je od vsega začetka nasprotovala vladi, ki jo je vodila krščanska demokracija. Pri tem nasprotovanju so ji pomagale tudi kakšne na novo ustanovljene pomladne politične stranke, članice Demosa. Podobno je pravzaprav še danes – saj v reviji, ki naj bi bila predstavnica politične pomladi, lahko preberemo, da je predsednica ene izmed od pomladnih strank, prevarantka (Reporter avgust 2017). Takšni spodrsljaji ne vodijo k uspešni pripravi na volitve, so bolj podpora starim boljševikom, ki razen sebe ne upoštevajo nikogar. Kaj je za njih boljšega, kot če se drugi, njim nasprotni, uničujejo sami sebe!?
K pripravi na volitve seveda sodijo stvarne politične presoje, pogovori in pisanje o njih. A neugledno zmerjanje je odveč. Med ljudmi je veliko nejasnosti, veliko politične zmede, ki jo obstoječi javni mediji samo še povečujejo. Množičen »rumeni tisk«, s svojimi »všečnimi naslovi« in bujnimi slikami, ki jih toliko ljudi rado prelistava, nas samo še bolj oddaljuje od stvarnih problemov in od razmišljanja o njih in politična zmeda se samo še povečuje. Od vsega tega izhaja tako velika potreba, da bi se bolje pripravljali na prihajajoče volitve.
Potreba po živahnejšem javnem pogovoru in pisanju je šele ena «plat medalje«. Enako pomembni so pogovori med ljudmi – ob domači mizi, po maši pred cerkvijo, na raznih srečanjih in povsod, kjer se med seboj srečujemo. Vse preveč smo še vedno zaprti vsak v svoj svet, v svoja stališča, ki so lahko sicer dobra, a tudi pomanjkljiva. Medsebojni pogovori, soočanja, ko človek brez strahu lahko pove svoje mnenje, so lepa priložnost za jasnejše in izboljšane poglede, za boljšo osveščenost. Komunistični čas nas je navajal, da smo bili kolikor mogoče tihi, skriti, da drugi ne bi vedeli, kaj in kako mislimo. Danesje vendar že priložnost, da se obnašamo bolj sproščeno, svobodno, da živimo kot radovedni državljani, ki hočemo svoji domovini kaj boljšega.
