Slovenci se lahko pohvalimo, da živimo že skoraj četrt stoletja v svobodi. Ko smo čas »po svobodi« zamenjali za svoboden čas, je morda kdo pomislil, da je zdaj to to in ne bo potrebno narediti ničesar več. A svoboda ni dobrina, ki jo enkrat pridobiš in za vedno ohraniš. Svoboda je zahtevna in nikoli do konca pridobljena. Svoboda je poročena z odgovornostjo, kajti le svoboda naredi iz človeka popolnoma odgovorno osebo in odgovornost omogoča ohranjanje svobode, ki nam je tako dragocena. Kdor ni odgovoren, ni svoboden, kdor ni svoboden, ne more biti odgovoren, ampak potrebuje skrbnika, ki bo odločal namesto njega. Napadi na ta »zakonski par« se vrstijo tako z ukinitvijo svobode, kakor z odvzemanjem odgovornosti in posledično tudi svobode. Družba in posamezniki se moramo torej truditi, da si ne dovolimo ukinitve svobode, ki smo si jo proti vsakovrstnim tiranom pridobili, a moramo skrbeti tudi za to, da nam ne bi odvzemali odgovornosti, ker bi to posledično uničilo tudi našo osebno in družbeno svobodo. Skrb za svobodo je torej moja, tvoja, naša, sistemska, državna, evropska, svetovna. Vsi pa moramo skrbeti, da bo svoboda ostala poročena z odgovornostjo, sicer spodkopavamo njene najgloblje temelje.
Med nami pa so zelo glasni mnogi, ki se čedalje bolj jasno kažejo kot uničevalci svobode. Tega seveda ne delajo s splošnim napadom na svobodo, kakor je to delala vsaka komunistična partija z revolucijo, ampak s ti. »salami tehniko«. Zdaj omejijo svobodo tu, zdaj odvzamejo odgovornost tam … Končni izid takega postopanja pa je zatohla in propadajoča družba, ki je prav tako totalitarna in nesvobodna kakor titoizem. Posebej na udaru s to »salami tehniko« je pravica do ugovora vesti. Ne le pri nas, temveč povsod po svetu smo priča uničevanju in omejevanju pravice do ugovora vesti v korist onih, ki si prisvajajo pravico do umora.
Ugovor vesti je pravica, ki so jo mnoge države priznale vojaškim nabornikom. Najprej so bili oporečniki pravi heroji, ker so zaradi zvestobi svoji vesti morali pretrpeti preganjanje in zapor. Kasneje se je to izrodilo v množični izgovor, da ni bilo potrebno obleči vojaške suknje. Šlo je torej za obliko sebičnosti, ki izhaja iz individualizma in ni bilo v ničemer več povezano s tistim pravim, prvinskim ugovorom vesti. Zdaj so tako ali tako večinoma ukinili obvezno vojaško službo. A ugovor vesti je vmes kot iskra svobode preskočil na druga področja našega življenja. Ugovor vesti uveljavljamo takrat, ko se stvari, ki jih zahtevajo od nas zakon in družba, ne skladajo z našim osebnim prepričanjem. Ker je vest najvišja osebna moralna avtoriteta in smo jo dolžni ubogati, sicer grešimo in smo neskladni s samim seboj, moramo biti pripravljeni za to istovetnost tudi kaj žrtvovati. V primeru ugovora vesti žrtvujemo »mir v družbi«. Jasno pa je, da smemo uveljavljati ugovor vesti le takrat, ko gre za višjo vrednoto. Ugovor vesti je stvar moralne zavesti in zato prestopa ozke meje pozitivne zakonodaje. Merilo ugovora vesti je lahko le moralna zakonodaja, ki jo najbolj konkretno izraža dekalog.
Mnogi zdravniki po svetu uveljavljajo ugovor vesti ob čedalje bolj napadalnih zahtevah po ubijanju. Naj si gre za splav, ki je umor nerojenega otroka ali evtanazija, ki je umor težko bolnega ali ostarelega, zakonodaja pod težo zagovornikov smrti sili zdravnike v početje, ki je v nasprotju s človečnostjo, z njihovo poklicno etiko in z osebnim prepričanjem, ki priznava nedotakljivost in celovitost človeškega življenja od rojstva do smrti. Zanimivo je, da mnogi, ki zagovarjajo splav in evtanazijo, glasno izražajo svoje zgražanje nad smrtno kaznijo in ji nasprotujejo. Nočejo pa opaziti, da so s tem nekoherentni sami s seboj, kaj šele, da bi to priznali.
Pritiski in diskvalifikacije ter pravcate grožnje zagovornikov ubijanja nekoristnih in nezaželenih (kdo spada v ti kategoriji seveda odločajo popolnoma samovoljni tisti, ki se jih hočejo znebiti) na zagovornike življenja in spoštovanja drugega, postajajo nevzdržni. Najprej gre za prefinjeno oblikovanje javnega mnenja skozi običajne medijsko-šolske kanale. Čedalje bolj pa se pojavlja tudi zakonodajni pritisk, ki izrecno prepoveduje ugovor vesti zdravnikom. Utemeljevanje razodeva vso paranojo kulture smrti: če bi vsi zdravniki uveljavili ugovor vesti, pravijo, potem ne bi mogli več splavljati, t.j. ubijati nerojenega človeka. S tem bi de facto, trdijo, ukinili »pravico do splava« (splav seveda ni nikakršna pravica, ampak grozljiv umor, znašanje močnejšega nad nedolžnim in nebogljenim človekom). Zagovorniki abortusa torej hočejo imeti in vsakomur vsiliti, če se jim tako zahoče, možnost, da bi vsakega zdravnika lahko spremenili v morilca, četudi je to proti vsej poklicni etiki, zdravništvu kot takemu in osebni moralni integriteti vsakega od njih. Zdravnik namreč hoče pomagati, da bi živeli in to čim bolje in čim dlje. Nihče ne izbere zdravniškega poklica zato, da bi pobijal. Ta zakonodajni in javnomnenjski pritisk na svobodo vesti pa znova odpira boj, ki je bil nekoč že dobojevan. Zdaj ne gre več za uniformo in puško, zdaj gre za bele halje in zanikanje dejstva, da je spočeto bitje človek od tistega blaženega trenutka do smrti. Ugovor vesti bodo najpogumnejši spet uveljavljali zaradi svojega resničnega prepričanja, čeprav bodo preganjani, zatirani in jih bodo tudi po nedolžnem zapirali. Kot nekoč, tako v bližnji prihodnosti, če ne bomo proti tej novi stari fronti zoper svobodo dvignili svojega glasu vsi, ki nam je svoboda v trajni zvezi z odgovornostjo svetinja, ki je nočemo izgubiti.
Zagovorniki smrti pa se bodo čedalje bolj jasno razodevali kot uničevalci svobode v imenu svojih »človekovih kapric« in mentalitete neodgovornosti. Zdaj gre za pravico do ugovora vesti v zdravstvu, kasneje bo prišlo na vrsto kaj drugega. Če ne bomo dvignili glasu proti onim, ki imajo polna usta napačno razumljene svobode in zagovarjajo vsemogočno državno kontrolo na škodo odgovornosti, bomo kmalu na vrsti tudi sami. To zgodbo že poznamo iz komunizma in vsakega totalitarizma.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
