Gostilna nekje v Poljanski dolini sredi minulega tedna, nekaj dni po strahotnem pokolu na Norveškem. Sedli smo h kosilu v napol prazni jedilnici. V drugem kotu star, betežen gospod, zraven njega kako leto mlajši gospe. Govorijo nekoliko glasno in pogovor nanese na avstrijsko obtožnico v zvezi z zadevo Patria ter omembo dr. Jožeta Zagožna. »Že pri elektrarnah je veliko nakradel,« reče ena od dveh gospa. »Za ustrelit ga je,« doda. Stari, betežni gospod pribije: »Za ustrelit ga je.«
Za trenutek sem pomislil, da bi odprl usta in dodal: »Tako kot se je to počelo po vojni…« Pa nisem. Star, betežni gospod se mi je tudi nekoliko smilil. Ne samo zaradi šibkega zdravja; utegnil bi prizadeti tudi njegove politične ideale, ki so vsekakor bili daleč od politične desnice, to je že bilo očitno.
Nisem zagovornik dr. Jožeta Zagožna. Ali je česa kriv pri zadevi Patria (ali pri elektrarnah), naj dokaže ali zavrže pravosodje. A tudi za dokazano krivdo nikjer v Evropi (razen Belorusije) zagotovo ne bi bil deležen smrtne kazni, (niti naše na novo uvedene dosmrtne ječe ne).
Je iz gospoda govorila le jeza, frustracija nad dejstvom, da so si v obdobju tranzicije nekateri nagrabili milijone, nekateri pa živijo v bedi? Iz konteksta naših naključnih so-obedovalcev je bilo prej razumeti, da gre za politično, ne za socialno mržnjo. Stari betežni gospod in njegovi spremljevalki bi kaj lahko bili tudi nekdanji borci ali politični funkcionarji v prejšnjem režimu, zlahka bi ustrezali temu opisu. Romantična, »cvetjevjesenska« Poljanska dolina je imela tudi svoje rdeče, revolucionarne trenutke…
Slovenska levica in mediji so izjemno, včasih kar hipersezibilni do vprašanja sovražnega govora, še posebej, če prihaja iz domnevno desnih logov. Gospod, ki bi rad dr. Jožeta Zagožna videl pred strelskim vodom je to izrekel v zasebnem krogu; njegova opazka ni bila namenjena niti meni. Toda anekdotične pripovedi o prav tako zasebno izrečenih izjavah raznih upokojenih partizanskih vodij, revolucionarjev in funkcionarjev ter celo njihovih političnih podmladkov v slogu »še premalo smo jih«, vendarle zbujajo skrb. Ali bi tisti, ki so leta 1941 najprej segli z orožjem po življenju svojih političnih nasprotnikov (in šele nato po okupatorju), bili pripravljeni to danes ponoviti?
Težko je vzgajati k nenasilju in prepričljivo govoriti o njem tistim, ki zagovarjajo revolucijo – ta je nič drugega kot nasilni prevzem oblasti. Pri nas je komunistična revolucija v letih 1941 – 1945 še vedno prepoznana kot pozitivno zgodovinsko dejstvo.
Vračam se na Norveško. Naši mediji so – povzemajoč prve izjave norveške policije – Andersa Breivika označili za krščanskega fundamentalista. Norveški pastor Olav Fykse Tveit, vodja Svetovnega kongresa (krščanskih) cerkva ga je sicer označil za bogokletneža. Krščanski fundamentalizem je v svetu pojem, najpogosteje rezerviran za ameriške protestantske ortodoksne sekte. Te zadnje bi bile presenečene, koliko ljudi je v mali katoliški Sloveniji s strani iste hipersenzibilne leve srenje prepoznanih za krščanske fundamentaliste. Kakorkoli že, krščanski fundamentalizem po slovensko gor ali dol, pri nas bi se morali zares vprašati, kdo so resnični viri sovražnega govora na Slovenskem in ali se je moč bati, da bi ti viri od besed prešli tudi k dejanjem. Seveda je potrebno odločno zavreči vsak sovražni govor zoper istospolne (sodeč po slovenskih medijih se zdi, da je to edini primer sovražnega govora pri nas), zoper Rome, Neslovence itd., a tudi zoper kristjane in – nedavno – politične nasprotnike Tita.
Bi torej slovenski Breivik lahko prišel iz vrst slovenskih katoliških fundamentalistov ali iz vrst slovenskih prijateljev Tita?
Foto: HSE
