Avtor: Sašo Ornik. Vir: Razpotja. Te dni je popularno izražati podporo protestom, ki se vrstijo po naših mestih in ki zahtevajo odstop zdaj tega, zdaj onega politika, po večini pa kar vseh. No, jaz proteste, kakršni so, ne podpiram več, čeprav sem bil udeleženec že mariborskega protesta 29. oktobra in dokler sta bili še mirni, tudi dveh vstaj proti mariborskemu županu.
Kar me odganja je pomanjkanje alternative, ki bi jo naj protesti ponudili. Kar me odbija, je brezglavo sovraštvo, ki se ne končuje le pri vsega krivi politiki, ampak se širi tudi nad policijo, tožilstvo, sodstvo in tako naprej. Kar se mi zdi nesprejemljivo, je obilica sovražnega govora in zelo malo ponujenih rešitev. In ne, ni rešitev, če vsa politika gre, kajti treba jo je nadomestiti z nečim novim.
Zdaj vse skupaj spominja na nagonski odpor razjarjenih množic, ki jih je začela stiskati kriza in so se zavedle vse pokvarjenosti politično gospodarskega sistema, v katerem živijo, medtem ko določeni politični akterji skušajo pristaviti svoj lonček. Bolj neuspešno, seveda, saj se množica, kolikor je sploh je, ne pusti zajahati in grozi, da bo razbila vse pred sabo, tudi če bo potem morala živeti med razbitinami in bo celo na slabšem, kot prej. Prav to pomanjkanje vizije, ta odsotnost voditeljev, ki bi znali pogumno nastopiti in ponuditi program, ki mu je mogoče takoj slediti, me mori. V Mariboru, če ostanemo na lokalni ravni, se da strinjati, da naj Franc Kangler odstopi, toda, kdo pride za njim? Kdo pa je tista alternativa in kaj bo storil za mesto? Vidite, tukaj se vse konča. Ne samo rušiti, tudi graditi je treba, kajti brez tega ne bo napredka. Če bo šlo tako naprej, bo Franc Kangler kandidiral na volitvah in spet zmagal in nobena grožnja z rezanjem prstov tistim, ki ga bodo volili, kakor se je izrazil eden izmed njegovih nasprotnikov na facebooku, ne bo pomagala, če bodo Mariborčani na koncu soočeni s tistim, kar poznajo in praznino na drugi strani. O izvoljencih ljudstva se lahko odloča samo na svobodnih volitvah, ne na ulicah in trgih in na volitvah ima pravico nastopiti vsak, tudi če je prej moral odstopiti zaradi protestov. V Mariboru mora tako čim prej priti do predčasnih volitev, na katerih bo lahko svojo podporo preveril tudi Kangler, sploh pa kandidati alternative. Odločilo pa bo ljudstvo, tisto, ki se bo volitev udeležilo, ne tisto, ki bo ostalo doma. Drugače niti ne more biti.
Menim, da je treba kljub vsem napakam ceniti našo predstavniško demokracijo, vse dokler nam ni ponujen boljši sistem. Sploh pa se je treba boriti za sistem, v katerem ima vsak polnoletni državljan volilno pravico in lahko svoje predstavnike voli po svoji volji ali pač ostane doma in potem absolutna ali vsaj relativna večina odloča o tem, kdo bo vladal. V tej republiki morajo potem politične sile kot na trgu za podporo ljudi tekmovati s svojimi zamislimi, programi in predstavniki. Za zdaj še ni nikomur onemogočeno, da ustvari svojo politično stranko in se izpostavi, ne da bi ga preganjali. Če bi temu bilo tako, bi resnično to bil razlog za upor.
In prav tukaj leži še ena moja kritika protestov, kakršni so. Bolje bi namreč bilo, da bi se najprej pojavila neka močna skupina, ki bi pripravila program in voditelje, ter se potem razglasila za alternativo, tisto pravo, dodelano alternativo, ki bi ji ljudje lahko sledili in ki bi lahko nemudoma nadomestila vladajočo politiko, če pa se ta ne bi hotela umakniti, počakala na volitve in z množično podporo prišla do oblasti. Toda zdi se, da je ponekod sovraštvo do politike, do vsega sistema, že tako vsesplošno, da onemogoča razmislek o takšnih rešitvah. To se kaže tudi v tem, da po več kot mesecu protestov še vedno nimamo prepoznavnih obrazov tega gibanja in da je recimo Sanjin Jašar, ki se je upal izpostaviti, doživel ogromno kritik pod pasom, češ da je premil, da ne uporabim kakšnega drugega izraza, ki mu je bil namenjen samo zato, ker protest ni bil podoben kakšnemu spopadu grških anarhistov s policijo. Tudi drugo ime, Uroš Lubej, pobudnik peticije za vpeljavo ljudske nezaupnice, je bil deležen kritik.
To nasprotovanje vsemu, kar diši po politiki in čisto navadnemu voditeljstvu, se vedno bolj širi tudi na druge institucije države. Najprej se je povsem razumljivo razširilo na policijo. Nič ne rečem, reakcije policije so bile pogosto povsem napačne in so še vzpodbujale nasilje, namesto da bi ga umirile in včasih se zdi, da je bilo namerno tako. Toda to še ne pomeni, da je zdaj policija kar naenkrat v celoti sovražnica ljudstva, ki jo je treba uničiti, saj njene pripadnike tarejo podobni problemi, kot številne druge, torej da so slabo plačani, slabo motivirani in bi si želeli boljših razmer. Prepričan sem, da je mnogokateri policist proteste podpiral, jih še podpira, toda ko začnejo leteti granitne kocke in ko tovariše vozijo v bolnišnice, podpora logično upade. Še več, zelo težko je preprosto prestopiti na stran protestnikov, če grozi, da bodo ti zažgali občinsko ali kakšno drugo stavbo ali celo koga poškodovali. Kakšno korist bi kdorkoli imel od tega, preprosto ne razumem.
Namesto da bi se delalo na vključitvi policistov v protestno gibanje, se krepi krog tistih, ki menijo, da so zanje dobre samo granitne kocke. Podobno velja za sodišče, ki pač mora delati v skladu z zakoni, ki so jim jih naložili zakonodajalci. To so tisti ljudje, ki so bili izvoljeni na svobodnih volitvah, mimogrede.
Ne verjamem, da je takšno protestno gibanje, kot je, zmožno karkoli spremeniti. Pričakujem še kak nasilen izpad in potem konec ali preoblikovanje v nekaj novega. Ne smemo se slepiti, da razmere niso slabe in da prav v slabih razmerah leži vzrok vedno večjega nezadovoljstva. Celo korupcijo je mogoče prenašati, če je želodec poln, kar pa pri kar nekaj Slovencih ni več primer. Toda to ne pomeni, da bo večina Slovencev, ali vsaj zadostna manjšina dolgoročno podpirala samo rušenje. Še enkrat ponavljam, mi potrebujemo alternativo, kateri je mogoče podporo preveriti na svobodnih volitvah in to kar imamo zdaj, ni alternativa, so le drobci uporabnih zamisli tu in tam, kar pa vsekakor ni dovolj.
Vir: Razpotja
