Šolski sistem izgubljenih mesecev

Junij se je prevesil v svojo zadnjo tretjino. Odrasli lahko že ves mesec opažamo, kako se šolarji vseh starosti nenehoma potikajo po cestah. Na vprašanje, »kaj delate v šoli?« otroci pošteno odgovarjajo:  »Nič.« Malce starejši povedo, da so ocene že davno zaključene in pravzaprav nimajo več kaj početi. Pogosto je izgovor matura, ki je kakor sveta krava izgovorov, da pouk ne bi redno in normalno potekal do zadnjega dne. Učitelji so utrujeni in vsi zdihujejo, koliko imajo dela. Pravi garači so, čeprav ima malokdo tako ugodne urnike za tolikšne plače. Redki učitelji in profesorji bi pritrdili, da imajo dobre plače… Naša šola ima veliko težav, vendar bi se dalo nekatere med njimi odpraviti na preprost in učinkovit način.

Da ne bi ves mesec junij odpadel, bi lahko premaknili konec šolanja na prvi petek polnega tedna v juliju. S tem pridobimo ne le slabih 10 dni pouka, ampak pravzaprav ves junij. Kakor v Severnih deželah bi glavne počitnice skrčili na 6 ali 7 tednov, potem pa podaljšali božično-novoletne. Ukiniti bi bilo treba teden počitnic po vsakem drugem mesecu šole. Jasno bi bilo potrebno definirati, kaj mora otrok znati ob koncu osnovne šole. Naj naštejem najbolj nujne stvari: lepo in pravilno pisati, tekoče brati (na glas), razumeti prebrano in pravilno računati. To so cilji, ki so jih v najboljših časih slovenske šole dosegali otroci v prvih štirih letih OŠ. Torej niso nemogoči in tudi ne utopični. Otroci bi se morali naučiti pisati spise in recitirati pesmi, ker oboje pripomore k splošni kulturi. Predvsem jim na ta način ponudimo vzorce izražanja, ki jih bodo potem sposobni oplemenititi.

Krucialnost izobrazbe

Učiteljem bi morali sistematično vrniti vso avtoriteto. Na ocene in ukore načeloma ne bi smelo biti pritožb. Opustiti bi morali miselnost, da so vsi otroci lahko odlični in vsi vzorni v vedenju. Oboje ni normalno. Večina je lahko v šoli le dobra in s primernim vedenjem. Šoli bi morali vrniti prvo mesto. Dopustili smo, da starši menijo, da je tečaj plesa bolj pomemben kakor pouk. Vrednost obšolskih dejavnosti je precenjena! Dovolj bi bilo, da bi ukinili točke, ki jih taki tečaji prinašajo in jih prepustili »trgu«. Gimnazijam bi morali strogo omejiti vpise. Okrepiti bi morali poklicne šole in doseči upad vpisa na univerzo, ki je postala tako ali drugače, malce drugačna srednja šola. Vendar so to že težke politične odločitve na katere bi močno vplivali razno razni »strokovnjaki«, ki bi ščitili predvsem svoje dobro plačano in nenaporno delovno mesto.

Če hočemo šoli vrniti ugled in ji omogočiti, da doseže vzgojno-izobraževalne cilje zaradi katerih je nastala, potem moramo vanjo vrniti nekaj zdrave pameti, avtoritete in zahtevnosti, pa tudi delavnosti in vztrajnosti. Brez spremembe smeri bomo še naprej gledali kako otroci v šoli ves mesec junij izgubljajo čas. Ne smemo pozabiti: »kar se Janezek nauči, to Janez zna«. Na koncu ne bo tak Janez l ničesar znal, razen izkoriščati vsakokratni sistem za svoje uživanje. Ali res hočemo le to?

Foto: SXC.hu