Slovenija je tradicionalno katoliška dežela – izjema je le Prekmurje, ki je spadalo pod madžarski del Avstro-Ogrske. Danes je situacija povsem drugačna: Slovenija sodi v krog držav, kjer je vera šibka. Spremembe v zadnjih desetletjih, predvsem v obdobju samostojne države, kažejo, da se v primerjavi z drugimi državami pomikamo proti najbolj sekulariziranima državama postkomunistične srednje Evrope, bivši Vzhodni Nemčiji in Češki. Vendar slika ni enoznačna, saj se vsi vidiki vernosti ne spreminjajo po enakih trendih. V prispevku bomo pokazali nekatere podatke o spreminjanju osebne vernosti in odnosu do Cerkve ter skušali nakazati del odgovora, zakaj je tako.
Premik v zasebnost in »izbirnost«
Poglejmo najprej nekaj podatkov o tem, kateri vidiki osebne religioznosti so v upadu in kateri niso. Podatke bomo zajemali predvsem iz dveh sklopov mednarodnih raziskav, iz evropske in svetovne raziskave vrednot (EVS-WVS), ki jo izvajajo vsakih nekaj let od l. 1992, in iz raziskave Prelom v Cerkvah Vzhodne in Srednje Evrope, ki je potekala pod vodstvom pastoralnega centra na Dunaju (Aufbruch 1997 in 2007). Podatki vseh navedenih raziskav so javno dostopni. EVS in WVS sta za Slovenijo dostopna prek Arhiva družboslovnih podatkov (raziskave Slovensko javno mnenje; http://nesstar2.adp.fdv.uni-lj.si/webview/), Aufbruch pa prek spletne strani voditelja Paula M. Zulehnerja, (http://www.zulehner.org/site/forschung/osteuropa). Vprašalniki in frekvence odgovorov so dostopni tudi v knjigah iz serije Vrednote v prehodu (denimo frekvence za Aufbruch 1997–2007 so v Vrednote v prehodu VIII: Slovenija v srednje in vzhodnoevropskih primerjavah (ur. Niko Toš, Ljubljana in Dunaj, 2014), str. 9–173).
V nekaterih vidikih se vernost ohranja. Tako se po podatkih EVS v Sloveniji od leta 1992 do 2008 ni bistveno spremenilo število pripadnikov verskih skupnosti (okoli 70 % opredeljenih), vera v Boga V tekstu je včasih Bog pisan z veliko, včasih pa z malo, ker smo pri citatih ohranili obliko zapisa vprašalnikov raziskav. Omenjena velika razlika v deležu ljudi, ki verujejo v boga in v (osebnega) Boga, govori v prid taki obliki zapisovanja. V istem obdobju se je zmanjšal delež teh, ki menijo, da je pomembno opraviti verski obred ob rojstvu in ob poroki, oziroma se opredeljujejo za katoličane (pri vseh vprašanjih je delež z več kot 70 % padel na nekaj več kot 65 %). Nasprotno pa je mogoče zaznati porast pri vprašanjih samoocene vernosti (s 60 % na 68 %), pogostosti molitve in meditacije (oboje za okoli 10 %) in verovanju v reinkarnacijo (z 12 % na 17 %). Vendar je pri razumevanju odgovorov treba biti previden. Denimo, med temi, ki izberejo odgovor, da »verujejo v boga«, na vprašanje o tem, kaj jim je najbliže, le malo izbere odgovor »obstaja osebni bog« (okoli tretjina); skoraj polovica jih izbere odgovor »obstaja neka vrsta duha ali življenjska sila«, dobra desetina pa odgovor »res ne vem, kaj naj si mislim o tem«. Odgovori na nekoliko drugačno vprašanje v raziskavi Aufbruch pa kažejo, da »v osebnega Boga« brez dvomov veruje nekaj manj kot četrtina Slovencev, z (občasnimi ali pogostimi) dvomi pa nadaljnja četrtina (odgovori iz leta 2007 in 1997 so podobni).
Sociologi zato rečemo, da je treba vzporedno gledati več vprašanj in podatke več raziskav. Če pogledamo v tem smislu, ne da bi navajali vse raziskave, iz katerih črpamo, je treba reči, da je prišlo do nekaterih očitnih premikov. V Sloveniji se je precej zmanjšal delež ljudi, ki verujejo na način krščanstva in Cerkve. Mnogi ljudje iščejo stik s presežnim na načine, ki niso povezljivi s krščanstvom. Na drugi strani pa je očitno, da se povečuje delež ljudi, ki jim je pomembna molitev.
Morda se tako stanje zdi paradoksalno, vendar menimo, da ni. Kulturne in družbene spremembe zahodne družbe v zadnjih desetletjih so privedle do spreminjanja religioznosti, ki ga je Tomaž Luckmann odlično zaznal že pred petdesetimi leti. Že tedaj je pokazal, kar je kasneje postalo od vseh priznan trend spreminjanja religioznosti zahodne družbe (nemška prva izdaja je izšla l. 1963, nekaj let pred bolj znano angleško različico Nevidna religija, s podnaslovom Problem religije v sodobnem svetu). Empirični vir knjige je bil (njegova) raziskava religioznosti v petih zahodnonemških protestantskih župnijah konec petdesetih let (in ne alternativne religioznosti!). Zasebna, privatna religioznost je postala nova družbena oblika religije, tako krščanstva kot alternativnega iskateljstva. Ljudje –tudi kristjani – so postali »izbirni« verniki: verujejo, a nabor njihovega verovanja ni vezan na krščansko izročilo, pač pa ga naredijo sami, subjektivno, v sinkretističnem povezovanju elementov različnih verstev (predvsem azijskih), ezoterično-okultnih naukov in sodobne znanosti, zlasti popularne humanistične psihologije. Res je, da je v več katoliških predelih Evrope do premika prišlo nekoliko kasneje, vendar danes ni več večjih razlik.
Zmanjševanje vernosti ni značilno le za Slovenijo
Pri nas in širše v srednji in vzhodni Evropi je ta premik po naši presoji veliko bolj povezan s spreminjanjem celotne civilizacije kot pa s komunizmom. Pravzaprav je v nekaterih deželah (zlasti na Poljskem in v Romuniji, tudi na Hrvaškem) komunistični režim povzročil obrat k večji veri – drugod, zlasti v vzhodni Nemčiji, na Češkem in v Sloveniji, pa v nasprotno, k neveri. Po demokratičnih spremembah se je subjektivna religioznost z zahoda razširila v vso srednjo Evropo. Sicer s kakšno izjemo – najbolj izrazita je verjetno Romunija, kjer se po podatkih Aufbrucha povečujejo skoraj vsi podatki osebne in družbene vernosti. V več, a ne vseh, vidikih pa se vernost povečuje tudi v večini drugih pravoslavnih držav.
Če pogledamo na časovni lok, je bil vrh »nevernosti« v Sloveniji v obdobju okoli leta 1980. Tedaj je bil delež obiskov obredov in vernosti najmanjši. Kasneje je prišlo do poživitve oziroma revitalizacije vernosti – povečevala sta se obisk obredov in osebna vernost; bistven premik se je zgodil že pred spremembo sistema. Na prelomu tisočletja je prišlo do nasprotnega spreminjanja, upada vernosti. Najbolj opazen premik pa ni v skupini »trdnih« vernikov, če smemo s to besedo označiti nedeljnike in te, ki verujejo v večino vsebin krščanske vere. Raziskava Aufbruch je pokazala, da je največji premik v skupini teh, ki so sredi devetdesetih let (1997) verovali v neke vrste višjo silo, bili občasno pri obredih in so ohranjali nekatere druge vidike krščanstva. V desetih letih do druge raziskave se je ta skupina zmanjšala s tretjine na dobro petino (21 %), bistveno pa se je povečal delež teh, ki »v Boga ne verujejo« (z 12 % na 20 %). Po raziskavi WVS iz leta 2011 več kot 30 % Slovencev »ne veruje v boga«; okoli 40 % jih je odgovorilo, da »bog ni pomemben v njihovem življenju« – nasprotnega mnenja, da »bog je pomemben«, je bilo okoli 43 % vprašanih (drugi so v sredini).
Da zmanjševanje vernosti ni značilno le za Slovenijo, kažejo različne raziskave evropskih držav. Če pogledamo raziskavo Aufbruch, je to značilnost skoraj vseh evropskih držav, tudi držav postkomunistične (srednje) Evrope, kjer je raziskava potekala v obeh obdobjih – izjemi sta Romunija in Ukrajina. Enak trend se kaže pri več vprašanjih.
Omenimo mnenje ljudi o tem, ali je bilo deset let pred raziskavo »več/enako/manj ljudi vernih kot danes«, o tem, kakšno bo po njihovem mnenju stanje čez deset let. Povsod menijo, da se je delež vernikov (precej) zmanjšal, a le v treh državah je takih odgovorov več kot polovica: poleg Slovenije samo še v zelo verni Poljski in izrazito sekularizirani nekdanjiVzhodni Nemčiji. Tudi odgovori na več drugih vprašanj kažejo, da se procesi odmika od krščanstva v Sloveniji dogajajo intenzivneje kot v drugih državah iz skupine »srednje vernih«.
Razlogi za upad osebne vernosti
Kaj je vzrok za to, kako na to odgovoriti? Nekateri upad (osebne) vernosti povezujejo z mariborskim finančnim škandalom in težnjo nekaterih delov Cerkve po politični moči. Delno to nedvomno drži, vendar pa so ti premiki bolj utemeljeni v širšem dogajanju evropske družbe in kulture, omenjene zadeve pa trend krepijo. Obe omenjeni težnji sta utemeljeni na prepričanju, da bi krščanstvu koristila večja finančna in/ali politična moč Cerkve. Mnogi znaki kažejo, da si ljudje takega krščanstva ne želijo, niti kristjani ne. Kot sociologa me to ne preseneča: politika in ekonomija sta pojava tostranskega urejanja družbe; oba vidika že stoletja usmerjajo viri, pogledi, ki jim vera v osebnega Boga ne pomeni veliko, če sploh kaj. Krščanstvo, ki je v precejšnji meri temeljilo na institucijah, za katere je bila potrebna močna gospodarska podpora, je uspevalo, dokler je bil prevladujoč način življenja ljudi še utemeljen v krščanskem izročilu. To je bilo v Evropi mogoče, dokler je prevladovala tradicionalna kmečko-obrtniška družba. Druga, zlasti pa tretja generacija industrijske družbe je to kulturno podstat izgubila.
Če želimo vero posredovati ljudem sodobnega časa (starim in mladim), je treba pristopiti drugače. Zelo veliko ljudi – v tem se raziskave povsem ujemajo – danes išče duhovnost, pri tem pa jim je pomembno osebno doživljanje, osebno izkustvo. Seveda ni vsaka duhovnost krščanska – v nekaterih (zlasti skandinavskih) državah je iskanja alternativne duhovnosti enako ali več kot krščanske duhovnosti.
Tu ne moremo podati vrste empiričnih virov, ki kažejo, kako sodobni človek išče dušo. Omenimo le en vidik, romanja. Izmed oblik tradicionalnega krščanstva se zdi, da so se najbolj ohranila romanja (o tem Grace Davie v Religija v sodobni Evropi: mutacija spomina, orig. 2000, slov. prevod 2005). Poznamo mnoge poživitve romanj. Poglejmo le eno, camino k svetemu Jakobu v Kompostelo. Leta 1985 je tja romalo manj kot tisoč ljudi – od tedaj pa se število povečuje skoraj eksponentno. Če ne upoštevamo svetih let, je bilo število peš »pohodnikov« leta 1991 prvič več kot 5.000, 1996 prvič več kot 20.000, leta 2006 100.000, lani pa 200.000; od tega je običajno nekaj manj kot 40 % tujcev. Vendar mnogi tja ne gredo kot kristjani, zato je pravilneje, da jih ne imenujemo romarji. Med pohodniki je zelo veliko iskalcev – ljudi, ki bi se radi srečali »s samim seboj«, ki bi se radi preizkusili ipd. Mnogi so »new age iskalci«, ker gredo na camino iz podobnih nagibov, kot je o svoji izkušnji pisala Shirley MacLaine, eno izmed vodilnih imen new agea (The Camino: A Journey of the Spirit, 2000; slov. prevod Camino: po stezi zvezd, 2007).
Zakaj so romanja blizu ljudem, ki so globoko krščansko verni, in ljudem, ki svojo transcendenco živijo povsem drugače? Romanja so bila in so tista izrazna oblika verovanja, pri kateri igra izkustvena govorica pomembno vlogo. Ljudje želijo, da se v njih nekaj zgodi. Kristjani se moramo vprašati, ali iskalce uspemo nagovoriti z osebno-izkustveno govorico krščanstva, ker jih govorica »nauka« ne nagovarja. Vendar v pristnem izkustvu ni naivnosti – nasprotno: šele ko se doživetja celoviteje reflektira, ko se jih poveže s celotnostjo življenja, ko se tudi duhovno razlikuje, se iz doživetja preide k duhovnemu izkustvu (o pristnosti duhovnega izkustva in kriterijih zanj je odlično pisal že Vladimir Truhlar; glej Temeljni pojmi duhovne teologije, orig. 1981, slov. prev. 2004).
Mimogrede, tudi krščanska »romanja« lahko ostajajo na ravni doživetij; romarski »turizem« lahko vsebuje veliko elementov potrošniške kulture. Obstaja temeljna razlika med (plitkim) čustvenim doživetjem in (pristnim) izkustvom ljubečega srečanja: kdor je okusil ljubeč božji pogled, usmiljenje, spravo, ljubezen, ne more drugače, kot da ga to zaznamuje tako močno, da spremeni življenje – tako srečanje ostaja zunaj vsakega potrošništva in od drugih ločenega individualizma.
Izhod iz krize
Če kratko sklenemo: upad krščanstva v Sloveniji je kompleksne narave. V pomembnem deležu je posledica evropskih trendov – v večini dežel demokratične Evrope je upad krščanstva celo večji kot v večini postkomunističnih držav srednje Evrope. Po drugi strani pa se v Sloveniji še ni razvil nov način posredovanja krščanstva v spremenjenih okoliščinah. Kot kaže sinodalno delo o družini v luči evangelizacije, je v podobni situaciji velik del sveta, zlasti zahodne civilizacije. Očitno je, da je razkorak med naukom in življenjsko prakso kristjanov velik in da se še išče pot, kako to v širšem okviru izboljšati.
Slovenija pa ima vseeno precej posebnosti – tolikšne razdeljenosti (veliko strokovnjakov govori o polarizaciji), kot je pri nas, skoraj ni nikjer drugod. Zlasti velika težava je tudi odnos do Cerkve kot institucije, o čemur bomo več napisali v drugem prispevku. Vseeno pa že sedaj podajmo nekaj točk, kje vidimo izhod iz krize. Prvič, bolj kot nauk je pomembno izkustveno pričevanje in spodbujanje celovitega odnosa na ravni medčloveških odnosov, spomina, prave modrosti, ukoreninjenosti v živo tradicijo ter graditev nove kulture, kulture življenja, katere pomembna značilnost je resnična ljubezen do resnice. Kristjani moramo v nekem smislu biti »protikulturni« ljudje – o tem več prihodnjič. Drugič, izjemno pomembno je, da vsi razmišljamo in delujemo skupaj: duhovniški, redovniški in laični del Cerkve. Tretjič, če želimo spodbujati procese poosebljenja in pristne skupnostne povezanosti (z drugimi besedami, osebno in občestveno krščanstvo), moramo iskati take načine zoperstavljenja individualizmu, ki ne zanikajo enkratnosti posamezne človeške osebe, ampak jo potrjujejo, ter so odprte do drugega, ki je drugačen. In četrtič, bolj se je treba zavedati vpliva kulture na življenje, to je kulture v širšem pomenu besede, začenši pri pomenih, vrednotah, normah in navadah – to je od razumevanja komunikacije, vrednotne usmerjenosti do načina (vsakdanjega) življenja; umetnost je le eden od vrhov kulture.
Veliko nam lahko povedo besede papeža Frančiška na vigilijo pred začetkom sinode o družini. Kot poudarja, pot zbornosti sinode zajema duhovno in pastoralno razlikovanje; papež je zato izrecno prosil za tri darove Svetega Duha: dar poslušanja (Boga in ljudi/ljudstva), dar iskrenega soočenja (odprtosti do vprašanj te dobe in vztrajna potrpežljivost in ustvarjalnost za preraščanje) in dar pogleda (na Kristusa, ki odpre pot naprej). Gre za dinamiko, ki vsebuje več korakov: priznavanje stvarnosti in poslušanje, analiza in poglobitev vedenja, razločevanje in presoja za delovanje ter delovanje. Tak pristop je kardinal Baldisseri označil za paradigmatski premik, saj se zelo razlikuje od običajne dinamike v preteklosti; ko je bil na prvem mestu najprej nauk, potem pa so iskali načine in voljo, kako bi dosegli, da bi ljudje ideale nauka živeli. Podobno je smiselno razumeti prispevek empiričnega vedenja za celovito soočenje s stvarnim položajem krščanstva na Slovenskem.
Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v prilogi Družine Slovenski čas.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
