Vsako leto se cerkljanska župnija odpravi na peš romanje na Sveto goro. Primorska zavetnica, ki pa so jo tudi številni romarji od vsepovsod vzeli za svojo. Letos se nas je takih romarjev zbralo osemnajst, kar pomeni, da smo imeli tri romarje več kot leta 2022. Upam in želim si, da bi ta trend in željo po peš romanju naša župnija nadaljevala.
Sam sem imel osebne boje, saj se je ravno na dan romanja odvijal košarkarski turnir trojk, na katerega sem bil prepričan, da bom šel. A je že tako, da se večkrat zgodi, da sta dve isti stvari, ki ju imaš rad, na isti dan. Kljub temu smo na omenjeni turnir šli, saj se je sam turnir začel z najmlajšimi. In ob pogledu na napredek najmlajših ti kar zaigra srce, ko vidiš, kaj se da narediti v enem letu. Ko se je turnir trojk začel, pa sem bil že odločen, da na romanje grem. Toliko poznam sebe, da bi verjetno obžaloval, če ne bi šel. Čas za Boga si enostavno moraš vzeti in kje si lažje v stiku z Njim kot pa na romanju? Vzeti si moraš čas za župnijo, ki ji pripadaš. To čutim kot kristjan, to čutim kot neke vrste obvezo, saj je romanje eden izmed temeljev krepitve odnosov, ki jih imamo znotraj župnije, znotraj slovenske in svetovne Cerkve. Romanja me enostavno ženejo, da nekaj naredim zase, za vse, ki so mi blizu in ki mi niso. Skozi romanja čutim in doživljam, da je vse tisto, kar je v župniji dobro, treba gnati naprej. Biti dejaven, se izpostaviti, če je potrebno. Na romanja me žene zdravje, ki mi dobro služi, in potem vračam, delim. Na romanja me žene trma, saj sem bil mnogokrat premalo fizično pripravljen, pa sem vseeno prišel do cilja. Na romanja me žene tudi fiasko, ki se nam je zgodil pred leti in me še danes boli. Da se od sedmih župnij ni udeležil niti en udeleženec iz Cerknega. To me je prizadelo, milo rečeno, in sem si rekel, da se to ne bo več zgodilo. Letos smo skupaj trend obrnili v pozitivno smer in vem, da bomo ta trend samo še nadaljevali.
Zakaj sploh romam? Ne vem natančnega odgovora. Mogoče je v prvi vrsti to prav poseben čas. Ki ga imaš zase, ne glede na to, da je zraven tebe skupina. Premišljuješ, moliš, se izročaš Njemu, ki te najbolj pozna. Prošenj, tako osebnih kot ostalih, letos ni manjkalo. Številne prošnje sem dobil, naj se jih spomnim v molitvi, in ni ga lepšega občutka, kot ko to narediš. Predpogoj je, da verjameš v moč molitve. Romam zato, ker je to neke vrste dolžnost. Romam zato, ker moraš dati sebe na razpolago družini, okolici, župniji. In če si dejaven v eni izmed zgoraj naštetih, potrebuješ najprej milost, nato pa še modrost, da si pri svojih odločitvah preudaren. Romam zato, ker se mi še ni zgodilo, da bi iz romanja prišel razočaran, slabe volje, seveda fizično utrujen, ampak tako poln vsega.
Vse smo doživeli tudi letos. Se veliko smejali, pogovarjali, molili. Večerni pogled na število in raznovrstnost nas romarjev me je spravil v dobro voljo, saj smo bili zajeti vsi. Od šoloobveznih otrok pa do upokojencev. Pisana zasedba, ki je po blagoslovu diakona šla v noč in ob močnem sijaju lune ter ravno pravšnji temperaturi za hojo premagovala kilometer za kilometrom. Tudi tišina mora biti, ker ob TIŠINI in zvoku narave, če ga zaznaš, doživiš Božje stvarstvo v polnosti. Tako smo že pred osmo uro zjutraj priromali do kipa sv. Frančiška. Delali selfije in se smejali, kar je bila zgolj posledica vsega lepega, kar smo tekom noči doživeli. Tudi to, da smo varno in brez poškodb prišli do cilja, je postalo tako samoumevno, da se kdaj pozabimo zahvaliti tudi za to. V tem smehu, ki je bil prisoten med nami romarji, me je eden spodbudil, da je čas za spoved. Med mašo, na kateri so bili prisotni tudi romarji z avtobusi iz Cerknega, sem šel k spovedi in glej, bilo je super. Naletel sem še na smejočega in vedrega spovednika, ki me je kar ponesel nazaj k družini in maši, na kateri smo bili prisotni. Več kot osemdeset faranov je tako ali drugače bilo prisotnih na Sveti gori, kar potrjuje, da Cerkljani radi romamo.
Načrti za naprej? Romanje na Brezje ter se še bolj poglobiti, da bi nekega dne naredili slovensko Jakobovo pot. Vem, čutim, da me Camino kliče. Kako že gre tisti pregovor: »Romam, torej sem.«
