Kot vsako leto so družine, povezane v Aninem skladu, 24. junija prišle na počitniški teden v Kančevce. Že takoj drugi dan so odšle na romanje in izlet. Poromale so v Bogojino, kjer so darovali sveto mašo, potem pa si ogledale župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. O njej je veliko povedal župnik Stanislav Zver, ena od romark pa je povedala še nekaj o arhitektu Jožetu Plečniku.

Cerkev v Bogojini je načrtoval Jože Plečnik

Cerkev je ena pomembnejših znamenitosti Prekmurja, saj jo je leta 1924 na prošnjo župnika Ivana Baše zasnoval arhitekt Jože Plečnik, vanjo pa je vkomponiral tudi staro cerkev, ki je tako v celoti ohranjena.
Že naslednje leto so jo začeli graditi in jo v dveh letih dogradili, ni pa bila opremljena niti posvečena. Stara cerkev, v osnovi gotska iz 14. stoletja, a predelana v letih 1793 in 1810, služi za podkorno lopo in kor, ohranjena sta tudi oltar in slika Pietá.

Cerkev je nesimetrično dvoladijska, zvonik v obliki prsta, ki kaže v nebo, ima ravno streho. Na lesenem stropu je lončeno okrasje, ki so ga izdelali domači lončarji iz Filovcev in Bogojine. Po smrti župnika Baše leta 1931 je delo pri opremljanju cerkve precej zastalo. Nadaljevalo se je šele po drugi svetovni vojni, ko je prišel župnik Jože Gjuran. Ko je bila cerkev 18. julija 1954 posvečena, je bil v celoti dokončan glavni oltar, ki je tudi opremljen z lončenimi vazami, lestenci, kipi in sliko Gospodovega vnebohoda, ki je delo akademskega slikarja Janeza Mežana (1897–1972). Janez Mežan je tudi avtor slik križevega pota.
Prižnica, krstilnik in kamnita obhajilna miza so nastali že po Plečnikovi smrti, seveda po njegovih načrtih in sodijo med njegova zadnja dela. Oltar sv. Jožefa je bil dokončan leta 1956. Avtor kipa je kipar Božidar Pengov, tudi avtor kipov sv. Jožefa na glavnem oltarju v ljubljanski cerkvi sv. Jožefa in na stranskem oltarju v cerkvi Srca Jezusovega na Rakeku.
Stebri, oltarja, krstilnik, prižnica in obhajilna miza so iz podpeškega marmorja.

Na grobu škofa Jožefa Smeja ob stoti obletnici njegovega rojstva

Za to, da je bil dograjen in opremljen Dom duhovnosti Kančevci, ima veliko zaslug tudi pokojni mariborski pomožni škof msgr. dr. Jožef Smej, ki je bil rojen pred dobrimi stotimi leti, umrl pa je 21. novembra 2020 in je pokopan v rojstni Bogojini. Družine Aninega sklada, ki so na počitnicah v Kančevcih, so ob romanju v Bogojino obiskale tudi njegov grob in ob njem molile.

V domači družini je prejel veliko lepega, kot bogoslovca ga je bolela razdeljenost slovenskih katoličanov

Jožef Smej je bil rojen 15. februarja 1922 v globoko verni družini v Bogojini. V igrano-dokumentarnem filmu Studia Siposh Kaplja na vedru, ki je dosegljiv tudi na YouTube, je obujal spomine tudi na otroštvo. Kot kmečki otrok je začutil naravo in ostal vse življenje povezan z njo.

Po štirih letih osnovne šole se je vpisal na gimnazijo v Murski Soboti. Po opravljeni maturi je odšel v Ljubljano in se najprej hotel vpisati na študij medicine. Srečal pa je Ivana Pucka, ki ga je opozoril, da bo vojna, zaradi česar se je odločil za študij teologije in s tem za duhovniški poklic. Zavedal se je razklanosti Slovencev: »Katoličani razdeljeni, eni so bili Stražarji, drugi mladi borci, vsi razdeljeni med seboj, komunisti pa so znali držati skupaj.«
Po začetku vojne je bilo mariborsko bogoslovje razpuščeno in odšel je študirat v Somobotel. Zaradi razmer je bil posvečen, preden je dokončal študij, in sicer na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1944.

Jožef Smej: »Zame je duhovništvo velika skrivnost. Je velika milost«

Kot kaplan je deloval v Dokležovju, Dobrovniku, kjer je dočakal konec vojne, potem pa je bil vpoklican v vojsko. Vojaški rok je odslužil v Zagrebu. Javno je molil brevi, maševat je šel v samostan k sestram. Drugo jutro je prišla Ozna, a se je je kmalu rešil … Zanj vprašanje zunanje oblasti ni bilo pomembno. Kaplan je bil še v Turnišču, leta 1969 pa je bil sprva kaplan, pozneje pa župnik in dekan v Murski Soboti.
V pogovoru za Družino je nekaj let pred smrtjo o duhovništvu povedal:

»Zame je duhovništvo velika skrivnost. Je velika milost. Jezus Kristus je prihajal iz Judovega rodu. Duhovniki pa so prihajali iz Levijevega rodu. To pomeni, da je duhovnik po Melkizedekovem redu. O njem je bilo rečeno, da se ni rodil in ne umrl in je Najvišjemu daroval kruh in vino. S tem hočem povedati, da je duhovnik deležen Kristusovega duhovništva. S tem je namestnik Jezusa Kristusa, ima veliko odgovornost in poslanstvo.«

Aprila 1983 je bil imenovan za mariborskega pomožnega škofa in bil 23. maja istega leta posvečen. Njegovo škofovsko geslo je bilo: Milosti polna, spomni se. Kot škof je skrbel za vernike v Prekmurju, tudi za Rome. Pri Slovenski škofovski konferenci je bil odgovoren za Slovenski ekumenski svet, kot gost pa se je udeleževal tudi letnih plenarnih zasedanj Madžarske škofovske konference.

Jožef Smej je bil tudi strokovni, duhovni in leposlovni pisatelj in pesnik

Jožef Smej je bil tudi pisatelj, pisal je tako strokovna in duhovna besedila kot leposlovje, in pesnik. Bibliografija njegovih del obsega več kot 150 enot, veliko je samostojnih knjig. Znanstvene razprave so bile največkrat objavljene v Časopisu za zgodovino in narodopisje, Zgodovinskem časopisu, Slavistični reviji in drugih zbornikih, objavljal pa je tudi v časopisu Stopinje.
Že kot študent je začel pisati pesmi, vendar jih dolgo ni hotel pokazati nikomur. Dolgo je govoril, da jih bo kar uničil, a tega kljub vsemu ni mogel storiti. Končno so ga le prepričali, da jih je pokazal, in ljudem so bile všeč, tako da se je odločil za objavo. Zbral jih je v zbirko Kaplja na vedru, ki je leta 1992 izšla pri založbi Oznanjenje v Mariboru. Uredil je tudi pesmi Mikloša Küzmiča in o njem napisal biografski roman Po sledovih zlatega peresa.
Napisal je biografska romana še o dveh prekmurskih verskih in narodnih voditeljih in buditeljih: o dr. Francu Ivanocyju z naslovom Ivanocyjeva skrivnost in o bogojinskem župniku Ivanu Baši Psalmi vaškega župnika.

Kljub dostojanstvu preprost človek, prejel je slovensko in madžarsko državno odlikovanje

Jožef Smej je bil zelo spoštovan in po drugi strani preprost človek. Ena od romark je pripovedovala o dogodku, kjer je tudi sodelovala. Po koncu je bila še pogostitev, posebej za navadne udeležence in posebej za častne goste. Škof naj bi seveda obedoval med častnimi gosti, a se je usedel med navadne udeležence, in to prav k omenjeni romarki. Pri tem je vztrajal, čeprav so ga vabili v posebno sobo.
Škof Smej je prejel tudi več visokih odlikovanj. Leta 2015 je prejel madžarski zlati križ za zasluge za prevode klasičnih romanov iz 19. in 20. stoletja iz madžarščine v slovenščino. Oktobra 2015 je prejel naziv častnega občana Maribora, ker je »od prihoda v Maribor leta 1969, ko je postal stolni kanonik, do danes s svojim obsežnim življenjskim delom, kulturnim in duhovnim ustvarjanjem pomembno prispeval k znanstveni, kulturni in duhovni obogatitvi mesta Maribor«.
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor pa je škofu Jožefu Smeju 31. marca 2016 podelil državno odlikovanje red za zasluge za življenjsko delo in bogat prispevek k duhovni nacionalni kulturi Slovencev. V utemeljitvi so zapisali tudi:

»Opus škofa Smeja ni namenjen le pripadnikom njegove verske skupnosti, nenehno se je zanimal za kulturo in ljudi, ki so med Muro in Rabo stoletja ohranjali svojo vero in narodnost. Pomemben prispevek k duhovni kulturi je dal tudi s svojo človeško držo. Velja za človeka visoke integritete, iskrenega zagovornika strpnosti in medsebojnega razumevanja, zaradi česar ima posebno mesto v srcu Slovencev, še posebno Prekmurcev, ki so ga uvrstili med osebnosti leta 2000.«