Spodobi se, da zapišem nekaj besed tudi o svojem doživljanju socializma, ki me je spremljal okroglih petinštirideset let. Socializem je v Evropi propadel, njegove zamisli in rešitve so bile neuresničljive. Bil je velika zabloda in nesreča, ki je zahtevala številne žrtve in obremenila, razdelila ter usodno zaznamovala slovenski narod. Neprimerno je danes razglašati njegove »dobre rešitve«. Če morda kdo še meni, da je ta družbeni red našel rešitev za »pošteno delitev« dobrin, pa najbrž ni nikogar, ki bi lahko trdil, da je našel tudi rešitev »za pošteno« ustvarjanje le-teh. Primanjkljaj ga je zato odpihnil na smetišče zgodovine.
Socializem se je v Sloveniji rojeval med osvobodilno vojno, ko je partija pod plaščem odpora proti zavojevalcem izvedla tudi revolucijo. Med samo vojno takega prevrata v okolju, kjer sem živel, nismo prepoznali.
Novi čas po vojni, tudi socializem, smo sprejemali mladi brez zadržkov in predsodkov. Tudi revolucija nam ni predstavljala ničesar, kar nas bi ogrožalo in česar ne bi marali. Seveda pa nismo poznali resnice o revoluciji, ki so jo skrbno skrivali in o njej le šepetali.
Duhovito upodobitev razmer v socializmu najdemo v že omenjeni Orwelovi politični satiri Živalska farma, ki je izšla že davnega leta 1945. Njena vsebina na pronicljiv, nevsiljiv in tudi šaljiv način odslikava vsa značilna razmerja tega družbenega reda. Središče dogajanja so živali na neki živalski farmi. Te prevzamejo navade in razvade ljudi v socializmu ter ustvarijo vladavino enakopravnih, ki jo vodijo bolj enakopravni. V knjigi zlahka najdemo vzporednice z dogodki našega doživljanja tistega časa.
O socializmu, ki nam je bil dan, sem začel kritično razmišljati šele po vstopu v partijo, čeprav je bilo že pred tem dovolj dogodkov in spoznanj, ki so napovedovali, da tak družbeni red ne more uspeti. Prej sem bil od same politike, če takratno dogajanje sploh lahko imenujem politika, preveč oddaljen, saj o njej sploh nisem resno razmišljal, ne v gimnaziji in ne na fakulteti, še manj pri vojakih. Tu bi bil vsak dvom v dobrine socializma priložnost za preganjanje.
Le manjšina je tako razmišljala
Tudi prva leta v službi se s politiko nisem maral ukvarjati. Šele po vstopu v partijo sem začel kot tehnični direktor sodelovati na sejah Upravnega odbora in Delavskega sveta Elektrarne Trbovlje, kasneje pa sem deloval v Odboru za razvoj Elektrogospodarstva Slovenije.
Svoje delo sem vedno z veseljem, zagnano in pošteno opravljal. Samega sebe sem spodbujal:
»Dokažimo, da lahko tudi v socializmu uspemo!«
To sem pričakoval seveda tudi od drugih. No, tako pričakovanje pa je bila moja velika zmota! Namesto, da bi dejansko veljala v socializmu zapoved:
»Delu čast in oblast!« je veljal izgovor:
«Ne morem biti tako malo plačan, kot naredim!«
Seveda je le manjšina tako razmišljala, ki pa je bila dovolj napadalna, da je ustrahovala večino, ki se ji je prilagajala. Tako je storila tudi partija in posamezniki, ki so hoteli voz napredka vleči naprej in hitreje. Prej ali slej bi sicer ostali osamljeni.
Oblast te miselnosti in teh razvad ni preganjala, bila jim je celo naklonjena. Odgovorni posamezniki, ki smo vodili delovni postopek, nismo dejansko imeli nobene učinkovite rešitve za te vrste nadlog. Poznali smo delitev med tistimi, ki so prizadevno opravljali svoje delo, in tistimi, ki tega niso hoteli. Vsi smo vedeli zanje. V ovojnicah s plačo pa te razlike nismo mogli uveljaviti.
Nekega jutra sem ob sedmi uri vstopil v eno od delavnic. Delavnik smo začeli takrat ob šestih, zato naj bi delo bilo že v polnem teku. Seveda je vladal v delavnici še popoln mir. Mojster, ki me ni videl, ko sem vstopil, je ravno pričel ravnati neko jekleno palico in tedaj se je iz oddaljenega kota delavnice zaslišal razburjen glas:
»Ne razbijaj, ali ne vidiš, da mi še spimo!«
Kako velike razsežnosti je zajelo neučinkovito gospodarjenje, nam pojasni naslednja prigoda v Odboru za razvoj okrog leta 1980. Člane je motilo visoko število delavcev v našem podjetju, ki je bilo petkrat večje kot povprečje v Zahodni Evropi. Z upoštevanjem vseh olajševalnih pogojev je bilo to število še zmeraj vsaj dvakrat preveliko. Tega sem se sam dobro zavedal, zato me vprašanje, ali je mogoče povečati učinkovitost in znižati število zaposlenih, ni presenetilo.
»Seveda je mogoče! Še več kot samo to! Če bi znižali število za polovico, bi ostala polovica lahko dvakrat več naredila. To pa le pri pogoju, če bi v podjetju ostala prava polovica.«
Naprej mi ni bilo treba pojasnjevati, saj so vsi poznali razmere in groba šala jih ni presenetila.
Danes je v podjetju dvakrat več zaposlenih, kot je evropsko povprečje, število delavcev so torej znižali za dva in pol krat. In šala je postala resnica.
Graditelji mislili predvsem nase
Socializma niso gradili idealni posamezniki in te graditve ni vodila idealna partija. Dejanski graditelji so mislili predvsem na svoje koristi, zato graditev ni mogla uspeti. Eden mojih sodelavcev, ki je obiskoval politično šolo v Kumrovcu, mi je zatrjeval, da nedelo ne more biti vzrok za nazadovanje. Danes vemo, da se je motil.
Tega kumrovškega diplomanta sem nekoč vprašal, zakaj partija vedno straši s tehnokracijo, ne pa s pravnokracijo ali ekonomokracijo. Pojasnil mi je, da so nevarni inženirji in tehniki, ki obvladujejo vse gospodarstvo. Če bi se recimo ti odločili, da se zoperstavijo oblasti, bi ta imela velike težave. Sami pravniki ali ekonomisti pa niso podobna grožnja. Vse to so zvedeli v politični šoli v Kumrovcu.
Socializem ni uspel uravnotežiti pravic in dolžnosti. Dane pravice so presegale prevzete dolžnosti in nujna posledica je bila, da je dobrin zmanjkovalo, država pa se je reševala z razvrednotenjem in tiskanjem denarja oziroma s krediti. Mnogi so terjali le pravice, dolžnosti pa so kar spregledali. Ta razvada se je ohranila do današnjih dni, še posebej v podjetjih v večinski državni lasti. Zlato pravilo, ki ga poskušamo in ne uspemo uzakoniti, predpisuje uravnoteženje pravic in dolžnosti, kar je za vse poštene samo po sebi razumljivo.
Znana so ljudska rekla o dolžnostih in pravicah: »Kdor ne dela, naj ne je!«, »Brez dela ni jela!«. Naš goriški slavček Simon Gregorčič nam v pesmi Življenje ni praznik naroča: »Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan!«. Najbolj neusmiljeno prispodobo o dolžnosti vsakogar, da dela, mi je že v zgodnjih otroških letih dopovedovala moja mama, ki je ob največji poletni vročini vedno trdila: «Ob svetem Jakobu mora delati vsak, četudi se za njim vlečejo čreva.« Ob tej resnici sem se najbrž prvič srečal z dejstvom, da besedne zveze nimajo vedno dobesednega pomena, ampak so le namišljena podoba, v tem primeru za trdo delo.
Podobno prispodobo je v zvezi z delom uporabljala tudi stara partijska oblast, ko je predpisovala: »Delu čast in oblast!«, vendar se te zapovedi sama ni nikoli držala. Delo je bilo malik, ki smo ga častili na vsakem koraku, do oblasti pa delavk in delavcev niso nikoli pustili. Če pa so že koga, je ta bila ali bil zanesljivo eden od »naših«, ki je vedel, kaj je »prav«.
Prva skrb po prejemu plače je bil v socializmu nakup deviz, predvsem nemških mark, saj si le tako lahko presežku svojega zaslužka ohranil njegovo vrednost. Prihajali so posredniki z devizami, predvsem iz krajev, kjer so številni prebivalci delali v tujini. Prišli so tudi iz drugih republik in ob prihodu takega posrednika je steklo skrito obveščanje o ponudbi. Posel je stekel v kakšni odmaknjeni pisarni. Lov za markami je bil prisoten na vsakem koraku in v vsakem času.
To so bila nezakonita dejanja, ki jih je oblast gotovo nadzorovala in jih dovoljevala, če ji je to ustrezalo. Dejansko to »tihotapljenje« ni bilo v skladu z veljavnimi zakoni, je pa tudi oblasti koristilo, saj so se devize tako zbirale na deviznih računih državljanov.
Z nravstvenega vidika pa je tak pristop oblasti nedopusten in vsega obsojanja vreden. Oblast je namreč tako pravzaprav uveljavljala nadzorovano »korupcijo« in ustvarjala hlapčevsko razmerje med oblastjo in državljani, ki so se skrivali za vogali, po stanovanjih in zakotnih pisarnah, da so lahko ohranjali vrednost svojega pošteno pridobljenega zaslužka. To je bilo poniževanje in delček v razkroju slovenskih izvornih vrednot.
»Snadži se!«
Poznana je krilatica iz tistega časa, že moj oče se je z njo ubadal, ko je posekal kakšno smreko, ki jo gozdar ni odkazal. Tito naj bi svetoval državljanom:
»Snadži se!«, hkrati pa naj bi Ranković, ki je bil policijski minister svaril:
»Pazi se!«. Po slovensko znajdi se in čuvaj se.
Titov nasvet je seveda veljal v prvi vrsti za »naše«, Rankovićevo svarilo pa praviloma za »notranje sovražnike«.
Same verodostojnosti teh izjav ne poznam. Ta tudi ni posebej pomembna. Krilatica pa se je širila med ljudmi, ki so jo najbrž oblikovali po svojem okusu in jo prilagodili dejanskim razmeram. Bila je priljubljena in pogosto izgovor in opravičilo za nečedna dejanja, še posebej pri takih, ki so bili prepričani, da je tuja lastnina, še posebej državna, tudi »naša«, moja pa samo »moja«.
S skupno lastnino, tudi na delovnih mestih, so posamezniki ravnali neodgovorno, kar lahko z ljudskim reklom predstavimo »kot svinja z mehom«. Te njihove razvade so se obdržale do današnjih dni, privzele so le neobrzdana »pravila« divjega kapitalizma, ki ga Evropa več ne pozna.
Če se vrnem k nasvetu »znajdi se«, je ta pravzaprav namigoval, nagovarjal posameznika h kršenju zakonov in ustaljenih pravil ter odvzemal korupciji pridih nedovoljenega. Seveda pa so bili vsi prestopki nadzorovani in dovoljeni le našim, a le s pogojem, da si svojo pripadnost tudi sproti dokazoval. To je pomenilo, da si moral vse odločitve partije sprejeti za najboljše in »naše«. Tak pristop oblasti je bil pritlehen in priložnost za izsiljevanje.
Kdor je zagrabil za vabo, je bil odtlej njihov in njemu je partija predpisala, kaj je njegova resnica in njegov prav. A to ni moja izkušnja! Sam se v to zanko nisem ujel. Nisem se vdal nobeni taki ponudbi in skušnjavi. Sklepam pa po javnih stališčih posameznikov, tudi sodelavcev, ki so v osebnem stiku obsojali odločitve oblasti, javno pa so jim pritrjevali in dokazovali svojo poslušnost. Seveda so bili zato deležni nekaterih pravic, predpravic, ki ostalim niso bile na voljo.
Redki smo si lahko privoščili razkošje, da smo zagovarjali svojo resnico, če je bila ta v nasprotju z željami in odločitvami oblasti. Seveda pa teh pričakovanj in odločitev nismo mogli ogroziti in naša izkušnja je v neki meri le potrjevala navidezno demokratičnost tedanje oblasti.
Škoda socializma za slovensko družbo
Zadnja stopnja našega socializma je bil tako imenovani samoupravni socializem, ki je skušal približati odločanje delavcem. Poizkus se seveda ni obnesel, ampak je še povečal razkorak med pravicami in dolžnostmi državljanov, znižal pa je tudi njihovo blaginjo.
Nerazumna je lahkotnost, s katero se je tedaj oblast odločila za izvedbo teh sprememb, ki v svetu niso imele nobenega vzora, še manj potrditve. Te zaslepljenosti niso mogli omajati nobeni preudarni in dobrohotni pomisleki. Bil je to pravi prevrat, nekaj podobnega kot sama revolucija, le brez žrtev.
Socializem pa je gotovo do neke mere izboljšal položaj delavcev v kapitalizmu, saj so lastniki tovarn imeli pred sabo rešitev, ki njihovega lastništva ni vključevala in jim je napovedovala razlastitev. Seveda pa so ti zlahka dokazali, da znajo bolje gospodariti in je bil zato tudi položaj njihovih delavcev neprimerljivo boljši.
Mnogi naši delavci so se po odprtju mej odpovedali dobrotam socializma in si poiskali delo na zahodu v kapitalističnih tovarnah, kjer so našli boljše pogoje za delo in tudi višje plače ter si tako lahko ustvarili boljše pogoje za svoje življenje.
Danes skušajo socializem njegovi ustvarjalci in njihovi nasledniki predstaviti kot neko veliko dobrino in vrednoto. Nadeti mu skušajo nekakšni pravljični pridih, čeprav je bil v resnici vse prej kot pravljica. Pripeljali so ga iz tujih logov in ga vsilili ljudstvu z ognjem in mečem. Slovenski narod se zanj ni nikoli odločil, vsilila mu ga je partija in si z njim prisvojila tudi oblast za dolga leta, ki so pomenila nazadovanje slovenske družbe, še posebej gospodarstva, in razgradnjo slovenskih izvornih vrednot.
Socializem je propadel in njegovo razgradnjo so vodili komunisti. Bil sem priča tem dogodkom. Nobena, še tako preudarna misel, da je treba najprej ustvariti in šele nato deliti, ni pomagala, da bi sprejeli prave odločitve. Ne poznam besed, ki bi lahko kratko in udarno predstavile neizmerno škodo, ki jo je prizadejal slovenski družbi. Ne da se izmeriti posledic krvavega nasilja ob njegovi uvedbi takoj po vojni, neodgovornega, nerazumnega in pristranskega vodenja slovenske družbe v njegovem imenu ter same njegove razgradnje, ki teče še danes.
Slovenskega naroda ni razdelil osvobodilni boj, ampak socializem, ki ga je partija vključila v svoj program boja za osvoboditev. Njen osnovni cilj ni bil izgon zavojevalcev, temveč prevzem oblasti, uvedba socializma po sovjetskem vzoru in večno vladanje. Po vojni so bile pomembne le revolucionarne pridobitve in vsi izbranci so bili zavzeti revolucionarji. A po osamosvojitvi, ko je socializem neslavno propadel, so se prelevili le v bojevnike za svobodo, o revoluciji pa previdno molčijo.
Ti izbranci bi morali pravzaprav plačati račun za škodo, ki nam jo je prizadejal socializem, toda v posmeh pravici in poštenosti ohranjajo še naprej svoje predpravice in politično moč.
Razkazovanje srpa in kladiva
Simbol revolucije je bila rdeča zvezda s srpom in kladivom. Njeno razkazovanje v današnji demokratični državi ob državnih slovesnostih je zato neprimerno in žaljivo za vse svobodomiselne državljane. To je znamenje petdesetletnega enoumja in vseh tegob socializma.
Socializem ni bil in ne more biti po meri poštenih, sposobnih, pridnih in pokončnih posameznikov. Njim ustreza demokratični družbeni red, ki zagotavlja vsem enake pravice in dolžnosti pred zakonom. V takšni državi so odveč »botri, ki naj bi nekaj zrihtali«. Upam, da bo tudi naša država v bližnji prihodnosti svojim podanikom zagotovila to razkošje, ki si ga danes še ne morejo privoščiti.
Večino prebivalstva pred vojno in med njo je sestavljalo kmečko prebivalstvo. Iz tega okolja izhajam tudi sam in vez s tem okoljem, z zemljo, kmečkim življem in njegovimi vrednotami, ohranjam tudi danes. Poznam njegove tegobe izpred vojne, pa tudi med vojno in po njej.
Slovenski kmet se ni nikoli odločil za revolucijo, nikoli je ni podpiral in nikoli je ni sprejel za svojo. Odločil pa se je za boj proti zavojevalcem in njegovega deleža v tem boju mu revolucionarji niso nikoli priznali.
Največji junak in trpin našega odpora proti tujim zavojevalcem je bil slovenski kmet, ki je moral rad ali nerad prehranjevati vso to osvobodilno vojsko od začetka do konca vojne. V tej vojni ni imel nobene pravice, le dolžnost, da dela od jutra do večera, oskrbuje osvobodilno vojsko in prikriva to početje pred zasedbeno oblastjo tudi za ceno svojega življenja. Tako držo mu je narekovala partizanska grožnja s smrtjo, če jih izda.
Kmetje so po vojni ostali ne samo praznih rok, bili so stalno zapostavljeni. Za svoj veliki prispevek niso nikoli dobili kakšne javne zahvale. Danes je to razumljivo: podpirali so le osvobodilni boj, revoluciji pa so nasprotovali. Kljub svojemu velikemu prispevku, ki je bil pogosto tudi izsiljen z grožnjami, so kmetje ostali eden stalnih »notranjih sovražnikov«, saj so nasprotovali revoluciji, ki je grozila kmetom z odvzemom njihove zemlje.
Kmete so hoteli razlastiti in jih spraviti v zadruge, ki naj bi bile podobne ruskim »kolhozom«, kjer naj bi, po takratnem pripovedovanju, vsi jedli iz enega kotla. Vemo, kakšna je bila usoda te ruske rešitve. Pri nas pa je bil odpor tako močan, da je partija morala odnehati. Nekatere so že prisilili, vendar so te nastajajoče zadruge kasneje razpustili.
Komunistična oblast kmetom ni šla nikoli na roke. Ni ustvarila nobenih pogojev, da bi kmet na svoji kmetiji lažje gospodaril. Kmetije so propadale, kmečki živelj se je pa selil v mesta, kar je seveda pomenilo uničenje kmeta. To pa je bil najbrž namen partijskih oblastnikov, saj kmeta ti niso nikoli uspeli prepričati v svoj prav in ga pridobiti za svoje načrte. Socializem slovenskemu kmetu ni prinesel nobenega blagostanja.
Na poti na fakulteto sem v januarju leta 1958, bila je mrzla zima, videl, kako so se zbirali miličniki, oboroženi z brzostrelkami, in slišal, ko je eden njih povedal, da gredo v Trbovlje, ker stavkajo rudarji.
To je bilo takrat nekaj nezaslišanega, kajti v socializmu naj stavke ne bi bilo. Seveda pa je bil na delu notranji sovražnik in poiskati so ga morali, kar med svojimi, saj si rudarjev niso upali preganjati. To je bil za partijo in socializem hud udarec in o tej stavki so razpravljali še v letu 1962, ko sem že delal v Termoelektrarni Trbovlje.
Pripis uredništva: Knjigo Antona Urankarja Zamolčane zgodbe, iz katere je vzet prispevek Socializem, lahko naročite na Časniku.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
