Socializem je pobeljen grob

PolitikaKdo bi si mislil, da bodo po komaj dveh dobrih desetletjih ideje o socializmu zopet privrele na plano. Pa vendarle so. Ob Iniciativi za demokratični socializem je tako potrebno opozoriti na nekaj glavnih točk, vrednih razmisleka.

Planiranje in sistem

V Sloveniji pravega kapitalističnega sistema s prostim trgom nimamo. Država ima v neposredni lastni približno četrtino kapitala, ob tem je še vprašanje, koliko ga je v njeni posredni lasti. Da je država lastnik kapitala, pa je hočeš nočeš značilnost socialističnih držav. Če bi prosti trg izboljšali (privatizacija), bi bilo politične korupcije zagotovo manj. Če bi NLB prodali že leta 2006, se ne bi ukvarjali z Kramarjevo milijonsko nagrado, s Kramarjevim zakonom ali z luknjo v bankah, saj zasebni lastnik tajkunskih kreditov ne bi dajal, ker ni neumen. To je omogočila politika, ki se skriva za pojmom države. Država pa niso državljani, ampak vladajoča klika, zato je umik nujen. Medtem ko nam propagatorji zgornje pobude dajejo za zgled skandinavske države, nas njihovi predlogi v resnici od njih oddaljujejo. Švedska npr. ima dober prosti trg, dobro vladavino prava z zagotovljeno zaščito zasebne lastnine. Ker stvari v gospodarstvu funkcionirajo, lahka država z visokimi davki pobere dovolj denarja, da ima ogromno sredstev za socialno blaginjo državljanov. Pri nas so pa davki visoki (in vedno višji) in gospodarstvo v razsulu, kar zaradi zgoraj navedenih trditev pomeni, da tudi sociala ne more biti kaj prida. Ob tem je zanimivo, da so naši dacarji letos v zadnjih štirih mesecih pobrali za okoli 250 milijonov evrov več davkov. Le kje so bili do sedaj? Sistem, ki ga predlagajo, nas bi od skandinavskega ideala potisnil prej k Venezueli, ki je letos septembra ostala brez toaletnega papirja. Tisti, ki ste hodili za časa nekdanje Jugoslavije kupovat čez mejo, že veste, zakaj. Ne vem, kako je z vami, ampak mene moti že, če mi ga zmanjka na toaleti, kaj šele, da ga ni moč kupiti. Toliko o planskem gospodarstvu.

Človekove pravice

Osnove človekove pravice so (upam vsaj) znane vsem. Mednje sodi tudi zasebna lastnina, ki pa s socializmom ne more hoditi v »štric«. Kot ugotavlja naš ustavni sodnik Jan Zobec, bi demokratični socializem za svojo uresničitev potreboval tektonske spremembe, od spremembe ustave do izstopa iz Evropske unije. Prosti pretok blaga in tržni gospodarski sistem sta namreč neločljiv del te povezave. Prav tako so ob dosedanjih poizkusih takšnih ali drugačnih socializmov (ne pozabimo, da je bil tudi Hitlerjev nacizem nacionalsocializem) bile vedno in povsod množično kršene človekove pravice. Od zgoraj omenjene pravice do zasebne lastnine do pravice svobodnega govora, svobodnega odločanja itd. Manipulativno je govoriti o solidarnosti kot o nečem, čemur naj bi nasprotniki socializma nasprotovali. Solidarnost temelji na dvakratni svobodni izbiri. Prva je ta, da se vsak sam odloči, ali bo solidaren ali ne. In če se posameznik odloči za solidarnost, se potem odloči še, s kom bo solidaren in v kolikšnem obsegu. Ko so za časa prejšnjega sistema imeli v neki slovenski tovarni presežek (socialistični izraz za dobiček), so po načelu samoupravljanja delavci odločili, da bodo presežek vložili v nove stroje, saj so bili stari preveč uničeni in so vsako leto v bistvu proizvajali manj, z novimi stroji pa bi proizvedli več z manjšimi stroški amortizacije. Partija jih je seveda obdolžila šovinizma in tega, da niso solidarni z jugom države, kjer potrebujejo presežek za investicije. Denar je torej romal na jug. To je diktat in ne solidarnost.

»Nova klasa«

Naslednja predpostavka za uresničitev socializma je ta, da je možno narediti novega človeka, bolj pravičnega človeka. No, Sveto pismo nam že na začetku pove, da je človek »pokvarjeno« bitje, nagnjeno k neposlušnosti in k temu, da se ne uči na lastnih napakah. V vsakem socializmu, obstoječem ali tem, ki naj bi bil neki novi socializem (če gre res za nekaj novega, o čemer dvomim), se prej ali slej pojavi na površju vladajoča klika, ki upravlja z vsem in ne odgovarja nikomur. Milovan Đilas jo je nazorno poimenoval »nova klasa«. Leta 1952 so delavci na osnovi demokratičnega socializma izvolili za direktorja zdravilišča v Rogaški Slatini nekega rudarja. Istega leta se v mestnem ljudskem odboru Ljubljane zgodi tako imenovana »ljubljanska afera«, v kateri so stroški izgradnje hotela narasli z 10 milijonov dinarjev na 70 milijonov (znano?). Od kod odboru denar, ni znal pojasniti nihče. Predsednik MLO Jaka Avšić je na to vprašanje odgovoril z: »Znajdi se.« Kdor misli, da je politična korupcija v Ljubljani nekaj novega, se torej pošteno moti. Krivec pa je država, ki ima kapital in se skriva za raznimi oblikami floskul, kot je javni interes ali nacionalni interes. O tem, kaj je eno in kaj drugo, pa obstaja toliko različnih interpretacij, kot je slovenskih narečij.

Ideja množic ali privilegirancev

Iniciativa za demokratični socializem se oglaša z zahtevami celotnega delavskega razreda, katerega predstavniki korenjaki iz iniciative sploh niso. Očitno prostora za definicijo delavskega razreda v tekstu ni bilo več. Vsak zaposlen posameznik namreč po teoriji še ne predstavlja delavskega razreda, ampak pomeni proletariat tiste, ki imajo malo premoženja.Tudi sindikati ne morejo predstavljati delavskega razreda, ampak predstavljajo zgolj tiste, v imenu katerih lahko govorijo, to so pa tisti, ki sindikatu plačujejo članarino. Poleg tega v iniciativi še zapišejo, da je to »zahteva vseh nas, ki moramo za preživetje prodajati lastno delovno silo«. Kakšno delovno silo prodajajo na Delavsko-punkerski univerzi, mi ni znano, očitno pa nihče iz pobude še ni delal v kakšni tovarni za trakom po osem ur na dan. In tukaj je ravno problem, da ne gre za idejo množic in malega človeka, ampak je vpeljana od zgoraj, tako kot v socializmu. Slednji že v svoji osnovi ne dopušča pluralnosti. S tega vidika »nova klasa« preganja drugače misleče posameznike. Ko je Ljubodrag Đurić, Titov najmlajši general in nekaj časa njegov sekretar, na šestem (seks) kongresu Komunistične partije Jugoslavije v Zagrebu novembra 1952 upravičeno opozoril na pomanjkanje moralnih vrednot znotraj KPJ, kar se je kazalo v pojavih od vožnje z luksuznimi avtomobili ob hkratni bedi na podeželju (polovica delegatov mu je ploskala) do tega, da mu je srbski premier Petar Stambolić prevzel ženo (ta ga je »sračkal« naokoli s celo paleto različnih žena, v očitno nenasitnem spolnem nagonu), je na oder pritekel pred kratkim preminuli takratni namestnik notranjega ministra, Jovo Kapičić in ga odnesel z odra. Tito je Đurića označil za sodelavca sovražne roke, ki je hotela kompromitirati kongres. Organizacija, ki je Đurića poslala na kongres, pa je poslala telegram, v katerem so temu »izrodku« odrekli zastopstvo organizacije na kongresu. Delegati so za nameček z veseljem zapeli: »Druže Tito, vođo komunista, Partija je kao sunce čista« in »Što je više kleveta i laži Tito nam je miliji i draži.«. Kot bi dejal Izidor Cankar, je šlo za »zadnje razkrajanje razuma«.

Ne, ne, to je nekaj novega

Pri demokratičnem socializmu, kljub temu, da lahko do onemoglosti poudarjajo, da ne gre za obstoječe socializme, gre v bistvu ravno za to. Je pač bolj simpatično in prepričljivo govoriti o nečem novem. O nečem novem je govorila tudi Pozitivna Slovenija, pa niso prinesli nič novega, kvečjemu same stare obraze. Nekaj novega naj bi bila tudi novoustanovljena stranka Solidarnost. Vendar je bila ob prispevku na dnevniku prva oseba, ki sem jo zagledal, spoštovani akademik dr. Jože Pirjevec, za njim pa nekdanji minister za zdravstvo Dušan Keber. Oba gledam na TV-ju že, odkar pomnim, res nekaj novega. Nekaj novega so govorili tudi vstajniki v Mariboru. In prišel je novi župan, ki pa ni bil nič kaj nov v sistemu. Kvečjemu je, očitno in glede na število anonimnih prijav zlorabe in korupcije ljudi pripeljal žejne čez vodo. Vstajniki so mu/mu še množično odrekajo podporo. Kako torej verjeti, da je demokratični socializem nekaj novega, če se na koncu vedno izkaže, da tisto, kar je novo, v bistvu ni novo. Že njihov slogan (»En svet, eno okolje, en boj! Za demokratični socializem!«) ni nič drugega kot reinkarnacija populističnega rajhovskega slogana (Ein Volk, ein Reich, ein Führer. Für Deutschland). Očitno je politika krog, na vrhu katerega imamo sredino, iz katere se potem raztezata desnica in levica, ki se z ekstremizmom zvijeta navznoter do te mere, da se na koncu srečata in si prideta nasproti.