Navalu ateizma, ki v naprej zanika obstoj Boga, je v drugi polovici 19. stoletja dodal svoj presenetljivi prispevek tudi vidni nemški filozof Friedrich Nietzsche s trditvijo, da Boga ni več, da je Bog mrtev. Ubili naj bi ga verniki s svojimi religijskimi pristopi, ki so v temelju napačni. Namesto da bi v družbeni morali ohranjali pravila naravnega izbora, po katerem močnejši vladajo nad šibkejšimi (nadčlovek, volja do moči), se držijo naukov Sokrata in Jezusa. Posebno Jezusov nauk je velika opora najšibkejšim.
Nietzschejeva smrt Boga je prispevala k dodatni ateizaciji izobraženstva, vse do postmoderne. Le do navadnih vernikov je komaj segla. Ni torej čudno, če med ideološke krivce za razdejanje v drugi svetovni vojni, kakršnega svet še ni videl, poleg Marxa in Freuda, štejejo zaradi ideje o nadčloveku in volji do moči tudi (ali predvsem) Nietzscheja.
Preklic smrti Boga
Upravičeno sem bil torej presenečen, ko sem v knjigi Johna D. Caputa (znanega ameriškega filozofa) »O religiji« (Celjska Mohorjeva, 2013) srečal besedno zvezo: smrt smrti Boga, ki naj pomeni preklic »smrti Boga«. Ta preklic naj bi sledil iz dosledne analize pojmov v postmoderni (Nietzschejevi) filozofiji, ki je zavrgla pojem absolutne Resnice (z veliko začetnico), tudi znanstvene Resnice in ga nadomestila z več enako vrednimi resnicami (z malo začetnico). »Smrt Boga Nietzscheju pomeni tudi smrt Absolutne Resnice, s tem pa postane krščanstvo samo še ena izmišljotina in mora biti križano skupaj z Bogom na svojem lastnem križu« pravi Caputo, in nadaljuje:
»Vendar pa Nietzschejeva ukinitev Resnice ni križala samo Boga in krščanstva. Prizadevni intelektualci, verniki , so kmalu ugotovili,« (podprla sta jih pozneje tudi tudi znana filozofa Wittgenstein in Heidegger) » da zamenjava nejasne, težko razumljive razsvetljenske Resnice z množico malih, laže razumljivih in času prilagojenih malih resnic, križa tudi Freudovo psihoanalizo, Marxove temeljne zakone dialektičnega materializma in tudi Nietzschejevo učenje o nadčloveku in volji do moči. To so prav tako konstrukcije ali fikcije slovnice, ki veljajo le v določenih okoliščinah. Ko se okoliščine spremenijo pa niso več uporabne. To pomeni, da so se Marx in Freud in Nietzsche ujeli v Nietzschejevo lastno past. Nietzschejev argument je udaril nazaj in to na način, ki ga nihče ni pričakoval.«
Ukinitev Resnice in mali glas religije
Nietzsche je z ukinitvijo velike razsvetljenske Resnice ukinil tudi na njej osnovano in do tedaj veljavno kritiko religije. Proti pričakovanju pa je pri tem odprl vrata novemu, pozitivnemu pristopu k veri in razumu in nova obravnava vere in resnice ne pomeni njunega zanikanja, ampak ponoven opis, ki je glede na razsvetljenskega bolj razumljiv.
Nietzschejeva teorija fikcij je podobna svetopisemski kritiki malikov in tudi kritiki naših popačenih podob božanskosti. V tej luči je, po Caputu, » razsvetljenstvo s svojo idejo Čistega Razuma na isti strani kot Aron z zlatim teletom, medtem ko je Nietzsche…, ki filozofira s kladivom, na isti strani kot Mojzes, ki razbija malike in ob bok Pavlu, ki s sveto jezo preganja Korinčane zaradi malikov filozofije. To pa odpira vrata ideji, kot je ljubezen do Boga, ideji, za katero bi zelo rad videl, da bi jo spet slišal med intelektualci… Danes so Marx, Nietzsche in Freud mrtvi, Bog pa se ima prav lepo, hvala lepa.«
Caputo zaključuje:
»Zanimivo pa se mi zdi, kako se je tihi mali glas religije spet slišal, potem ko so potihnili veliki topovi mogočnih filozofskih bojnih ladij od Platona do Hegla. Dandanes lahko vidimo, kako so celo pomembni »sekularni« filozofi, kot sta Jacques Derrida in Jean-Francois Lyotard v kasnejših delih, pozorni na molitve in solze svetega Avguština, da ne omenjamo Heideggra čigar Bit in čas je v nemajhnem delu navdihnila deseta knjiga Izpovedi, ali francoske feministične filozofinje Luce Irigaray, ki premišljuje o»božanskem« – in vse to v iskanju Boga, ki pride »po metafiziki.« Na veliko začudenje učenih prezirljivcev religije vsepovsod po svetu, ki so napovedovali smrt Boga od sredine 19. stoletja pa vse do leta 2000, se je religija vrnila v vsej svoji mnogovrstni pisanosti. … Vrnila se je celo med avantgardne intelektualce … Roža religije je eden najlepših cvetov v našem postmodernem cvetniku.«
// // Foto: Flickr
