Ob omembi besede resnica se je treba najprej vprašati, kaj je resnica kot pojem in kaj je tisto, kar resnico določa. Odgovor ni preprost, a zelo poenostavljeno povedano, je resnica filozofski pojem, ki nima enotne definicije, to je, definicije, s katero bi se strinjala večina filozofov.
Če definicijo resnice ali bolje rečeno različne teorije resnice nekako povzamem, so osnovne teorije resnice naslednje: korespondenčna teorija, ki trdi, da je resnica skladnost z dejstvi; koherenčna teorija, ki izhaja iz prepričanja, da je resnica ujemanje z ostalimi resničnimi dejstvi; pragmatična teorija, ki sloni na spoznanju, da je vse, “kar je koristno, resnično”; ter deflacijska teorija, ki jemlje resnico kot nekaj realnega ali “popredmetenega” (iz Wikipedie). V današnjem času stopajo v ospredje tudi druge teorije o resnici. Med njimi je denimo tudi teorija, da ne obstaja več resnic, ampak obstaja le ena resnica – po definiciji gre za resnico zunaj naše zavesti in je objektivna reprodukcija resničnosti – ali povedano drugače, da je vsakdo med nami “del” (ene) resnice.
V zvezi z resnico je zanimiva tudi knjiga Teorija izbire, ki jo je napisal ameriški psihiater dr. William Glasser. V njej je med drugim zapisal: “Živimo v svetu, ki ga lahko vidimo, slišimo, tipamo, okušamo in vonjamo in to poimenujemo resnični svet ter predvidevamo, da je ta svet enak za vsakogar izmed nas. Težko pa sprejemamo dejstvo, da niti dva človeka med nami ne zaznavata sveta enako in da svet zaznavamo tako, kot ga sami hočemo zaznavati.” A kljub temu, da je temu tako, to ne pomeni, da je možno očitna dejstva zanikati in še manj kakor koli relativizirati. Ko denimo pada dež, to v nobenem primeru ne pomeni nekaj drugega, da je torej (edina) resnica, da pada dež, in ne denimo, da pada sneg. Eden osnovnih zakonov logike namreč je, da dve trditvi, ki si nasprotujeta, ne moreta biti resnični ali napačni hkrati, da je ena trditev zagotovo resnična, druga pa ne.
Relativna resnica
Nasprotje “zgolj ene” resnice je relativna resnica. Čeprav je tudi relativna resnica odraz določene resničnosti, je v svojem bistvu nepopolna presoja o dejstvu ali dejstvih. Razlogi, ki so vplivali na pojav in razvoj relativne resnice, so povezani tako z oslabitvijo pomena verskih naukov kot tudi s pojavom novodobnih filozofov in novih ideologij, ki zanikajo možnost objektivnega dojemanja resničnosti. Med največjimi žrtvami relativne resnice je resnica sama, je to, kar ni možno zanikati. Zanikanje objektivne presoje resničnosti se kaže v prepričanju mnogih, da “nič ni resnica in je vse dovoljeno”.
Dejstva kažejo, da so v današnjem času največji promotorji relativne resnice šolske in druge izobraževalne ustanove ter seveda mediji in druga sodobna komunikacijska sredstva (v nadaljevanju: mediji). Če se osredotočim zgolj na slednje, je potrebno ugotoviti predvsem to, da so mediji zaradi sposobnosti hitrega prenosa novic o dogodkih doma in po svetu nedvomno velika pridobitev za človeštvo, a so žal in prepogosto tudi vir polresnic ali zavajajočih oziroma manipulativnih “resnic” in celo laži. Razlika med dejansko resnico, to je tista, ki je “vidna in otipljiva oziroma jo izkušamo sami”, in resnico, ki nam jo posredujejo mediji, je sicer odvisna od profesionalnosti in objektivnosti posameznega medija, a je večinoma precejšnja. Morda najbolj zgovoren primer, ki slednje potrjuje, so ameriški mediji. Nedavna ameriška študija Challeyjevega inštituta za globalne inovacije (CATO) je namreč pokazala, da kar 62 odstotkov Američanov ne zaupa medijem in se boji izraziti svoja stališča o dogajanjih v družbi.
Navedena študija je v ameriški javnosti dvignila precej prahu. Nanjo se je odzvala tudi ameriška novinarka Bari Weiss. V njenem komentarju študije je med drugim zapisala, da je v dobi laži oziroma lažnih novic povedati resnico veliko tveganje in ima svojo ceno. Omenjena novinarka je v istem komentarju nadalje opozorila, da je govoriti resnico moralna dolžnost vsakogar in se v njem oprla tudi na angleškega pisatelja Georgea Orwella ter njegovo misel, “da bolj kot se družba oddaljuje od resnice, bolj sovraži tiste, ki jo govorijo”. V tej zvezi je omenila woke ali prebujensko ideologijo oziroma kulturo izbrisa (v nadaljevanju: prebujenska ideologija), ki je ameriška različica kulturnega marksizma in ima v ZDA čedalje večji vpliv ter ji naseda mnogo ljudi, ne da bi se tega zavedali, kar je privedlo do velikih sprememb v ameriški družbi. K temu kaže seveda dodati, da ameriška družba ni osamljen primer, saj je škodljiv vpliv prebujenske ideologije prepoznati tudi v drugih državah po svetu.
Resnica vseh resnic
V kontekstu in nizanju “vseh možnih resnic”, je potrebno vsekakor omeniti tudi največjo in najglobljo resnico, to je tisto, ki je zapisana in jo razkrivajo krščanski evangeliji. Resnica, ki jo je prinesel Jezus Kristus, ni le ogledalo drugim resnicam, ampak je in pomeni – vsaj kristjanom – veliko več kot to: Je resnica, ki osvobaja in je pot v večno življenje. Naj navedem dva evangeljska dogodka, v katerih Jezus o tem izrecno govori. Prvi se nanaša na besede, ki jih je Jezus izrekel Judom, ki so verovali vanj, da kdor izpolnjuje njegove besede, bo spoznal resnico in resnica ga bo osvobodila (Jn 8, 31–32). Drugi pa se nanaša na dogodek, ko je apostol Tomaž Jezusa vprašal, kako naj poznamo pot, kamor odhaja, nakar mu je Jezus odgovoril, da je on pot, resnica in življenje (Jn 14, 2–6). Jezusova resnica je torej več kot zadostni razlog, da se jo odkriva in živi po njej v vsakdanjem življenju.
