Latinski cerkveni oče Tertulijan (ok. 155–220), pravzaprav najzgodnejši latinski teolog, nam je v svojem delu O vstajenju mesa (De resurrectione carnis) – od nedavnega na voljo tudi v slovenščini –, zapustil izčrpna razmišljanja o telesnosti Kristusovega in posledično tudi našega vstajenja. Meso namreč v starozavezni perspektivi (heb. leb) pomeni snovni, zemeljski vidik človeštva, v pavlinski teologiji (gr. sarx) postane sinonim za greh v nasprotju z Duhom, pri Tertulijanu (lat. caro) pa pomeni telesni del človeka v odnosu do duše, ki ga želi avtor pozitivno ovrednotiti.
Tertulijan trdi, da pravilno razumljeno vstajenje mrtvih izhaja iz Božje notranje dobrote in ljubezni do vsega stvarstva. Nobenega drugega razloga ni bilo, da bi se Kristus izpraznil in prevzel človeško meso, razen tega, da se je hotel naučiti našega trpljenja, da bi se mi kot vesoljna Cerkev, zaročena z njim po njegovi krvi, naučili doseči popolno večno združitev z njim v hvaležnosti in posnemanju njegove ljubezni. Naše vstajenje je trdno utemeljeno na upanju, ki korenini v dejstvu, da je Kristus s svojim telesom vstal, kar pa za številne neverujoče – tedaj in danes – predstavlja nekaj povsem neverjetnega:
»Vstajenje mrtvih je zaupanje kristjanov. S tem, ko verjamemo vanj, smo to, kar trdimo, da smo. To vero zahteva resnica, resnico pa razkrije Bog. Toda množica se posmehuje, saj misli, da po smrti ne ostane ničesar več. Kljub temu pokojnikom darujejo žrtve, in to z najbolj razkošno predanostjo v skladu s svojimi običaji in sezonskostjo živil, kot da si tisti, ki jim odrekajo kakršno koli občutje, lahko še česa želijo. Vendar se bom jaz še bolj posmehoval množici, zlasti ob priložnostih, ko divje zažigajo prav tiste pokojne, ki jih nato hranijo z obilnimi jedmi, in z istim ognjem tako vzbujajo naklonjenost kot sovražnost. Pobožnost, ki se igra s krutostjo!« (O vstajenju mesa 1.1–3)
Za Tertulijana meso (oz. telo) ni nekaj nevrednega, neuporabnega, zavržnega, marveč je s Kristusovim učlovečenjem postalo sredstvo, s katerim tudi mi vstopamo v odnos z Bogom, saj sta po njegovem mnenju v človeku meso/telo in duša tesno povezana in nista v nasprotju.
»Kakšen privilegij ima ta bedna in nizkotna snov v Božjih očeh! Zadostovalo bi dejstvo, da nobena duša ne more doseči odrešenja, če ne začne verovati v času, ko je v mesu: tako je meso tečaj odrešenja [caro salutis est cardo]. Ker je namreč duša preko odrešenja povezana z Bogom, je meso tisto, ki omogoča, da Bog izvoli dušo. Tudi telo umijemo, da bi bila očiščena duša; telo mazilimo, da bi bila posvečena duša; telo zaznamujemo (s križem), da bi bila zaščitena tudi duša; telo zastremo s polaganjem rok, da bi bila z Duhom razsvetljena tudi duša; telo hranimo s Kristusovim telesom in krvjo, da bi bila z Bogom nasičena tudi duša. Pri plačilu torej ni mogoče ločiti tega, kar je povezano v delovanju.« (O vstajenju mesa 8.1–3)
Povezanost duše in telesa se najlepše izrazi pri zakramentih, kot to navaja Tertulijan. Kot ljudje nimamo druge možnosti za srečanje z Bogom, kot je naše telo, v čigar notranjosti najdemo duhovno razsežnost. Prav ta tesna povezanost v človeku, ki mu je Bog ustvaril tako dušo kot telo, je za Tertulijana jamstvo, da bomo po smrti, po določenem času ločenosti telesa in duše, znova združeni v celoto.
»Meso, ki ga je Bog z lastnimi rokami napravil po Božji podobi; ki ga je z lastnim dihom oživil po podobnosti svoje življenjske moči; ki ga je postavil za obdelovanje, uživanje in gospodovanje nad vsemi svojimi deli; ki ga je oblekel v svoje skrivnosti in nauke; čigar čistost ljubi, čigar mrtvičenje odobrava, čigar trpljenje pri sebi šteje za dragoceno – mar to meso, ki je tolikokrat postalo Božja stvar, ne bo zopet vstalo? Nikar, nikar naj Bog večnemu uničenju ne prepusti dela svojih rok, pozornosti svoje spretnosti, posode svojega diha, kraljice svoje stvaritve, dediča svoje velikodušnosti, duhovnika svoje vere, bojevnika svojega pričevanja, sestre svojega Kristusa! Vemo, da je Bog dober; poleg tega nas je njegov Kristus poučil, da je on edini nadvse dober. Tisti, ki zapoveduje ljubezen, najprej do sebe in nato do bližnjega, tudi sam izvršuje to, kar zapoveduje. On ljubi telo, ki je na toliko načinov njegov bližnji.« (O vstajenju mesa 9.1–3)
Če hočemo razumeti, kaj pomeni biti človek in kdo je Bog, je potrebno zreti Kristusa. Bog sam je edina referenčna točka, ki nam omogoča, da si svoje življenje razlagamo na skladen način. Ko se tako uskladimo z Božjim načrtom, začnemo razumeti, kako ima vse v človeškem življenju, vključno s telesom – in Jezusovo obljubo glede vstajenja teles –, globok smisel.
